Box Box


Farmacevt svetuje

Za vas pripravljamo nasvete za lajšanje vaših težav. Seznam bo iz tedna v teden obširnejši, zato obiskujte našo stran.

lekarna Obvladovanje telesne mase - "debelost"

OBVLADOVANJE TELESNE MASE - "DEBELOST"


Vir članka: Material LZS ob tednu zdravja v slovenskih lekarnah na temo Debelost

1. EPIDEMIOLOGIJA DEBELOSTI
2. ETIOPATOGENEZA
3. KRITIČNA OBDOBJA ZA NASTANEK DEBELOSTI
4. PATOGENEZA NEKATERIH BOLEZI, POVEZANIH Z DEBELOSTJO


Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je leta 1997 debelost uvrstila med bolezni. Debelost je kronična bolezen, za katero je značilno čezmerno kopičenje maščevja v telesu. Povzroča motnje v telesnih funkcijah in presnovnih procesih. Debelost zmanjšuje življenjsko kakovost, zvečuje obolevanje za številnimi boleznimi in skrajšuje življenjsko dobo. Ker dobiva v razvitem svetu razsežnosti epidemije, postaja velik zdravstveni in družbeno ekonomski problem. Za kajenjem je na drugem mestu med odpravljivimi dejavniki tveganja za bolezni srca in ožilja, ki so glavni vzrok umrljivosti sodobne civilizacije.1,2,3

Maščobno tkivo ni le skladišče za odvečno energijo, temveč predstavlja največji endokrini organ. Adipociti izločajo hormone in hormonom podobne snovi- adipocitokine (leptin, adiponektin, faktor tumorske nekroze- TNF-alfa, IL-1, IL-6, rezistin, visfatin), s katerimi se aktivno vpletajo v regulacijo apetita, porabe energije, občutjivosti tkiv na insulin, žilne stene in kostne biologije, imunskega sistema, odgovora na stres, spolnega dozorevanja in reprodukcije. Adipociti imajo različne receptorje s katerimi se vključujejo v regulacijske zanke (receptorji za insulin, kateholamine, kortizol, rastni hormone, spolne hormone, angiotenzin). V adipocitih se tvorijo encimi, ki vplivajo na presnovo lipidov (na hormone občutljiva lipaza, lipoproteinska lipaza, ki jo izločajo v krvni obtok), na rennin-angiotenzin-aldosteronski sistem (angiotenzinska konvertaza), na presnovo glukokortikoidov (11-beta hidroksisteroidna dehidrogenaza tipa 1) in drugo.1,2,3


EPIDEMIOLOGIJA DEBELOSTI

Po podatkih SZO je bilo v letu 2005 v svetu 400 milijonov odraslih ljudi debelih, kar 1,6 milijarde pa jih je imelo povečano telesno težo. Med otroki jih je bilo 20 milijonov. SZO ocenjuje, da bo do leta 2015 na svetu že 2,3 milijarde ljudi s povečano telesno težo, in več kot 700 milijonov debelih. Do nedavnega je veljalo, da je debelost problem razvitih držav, danes pa smo priča skokovitemu porastu debelosti v razvijajočih se državah. 9,10,12

Največji delež ljudi s povečano telesno težo imajo Združene države Amerike. Po statističnih ocenah je takih ljudi kar 65%; več kot 300000 smrti na leto je posledica debelosti, ali njenih zapletov. Debelost predstavlja 2-8% vseh stroškov zdravstvenega varstva v številnih razvitih državah in vzrok za 10-13% smrti. Projekcije napovedujejo, da bo v ZDA leta 2020 45% prebivalcev debelih (ITM>30). 1,2,7

Debelost predstavlja resno grožnjo javnemu zdravju tudi v Evropi. Prekomerno telesno težo ima 20% otrok in ena tretjina odraslih. Prevalenca debelosti se zelo hitro povečuje. Posebej zaskrbljujoč je trend pri otrocih in mladostnikih. Pogostnost debelosti se med posameznimi evropskimi državami razlikuje (slika 1). 2,9




Slika 1: Prevalenca debelosti po spolu v Evropi.

V Sloveniji so bili v letu 2005 objavljeni rezultati presečne študije prevalence debelosti pri 5 letnih otrocih ter 15 in 16 letnih mladostnkih na podlagi podatkov zbranih v letih 2003-2005. Prevalenca čezmerne prehranjenosti med petletnimi otroki je 18,4% pri dečkih in 20,9% pri deklicah, 9% dečkov in 7,9% deklic pa izpolnjuje merila za debelost. Med mladostniki in mladostnicami je 17,1% fantov in 15,4% deklet čezmerno prehranjenih ter 6,2% fantov in 3,8% deklet debelih. Rezultati kažejo, da je prevalenca debelosti v Sloveniji podobna kot v drugih razvitih evropskih državah.11 V Sloveniji je 54% odraslih v starostnem obdobju od 25 do 64 let prekomerno prehranjenih in 15% odraslih je debelih. Debelost je bolj razširjena v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji in manj na Primorskem. V nižjih družbenih slojih je več debelosti in se pogosteje pojavlja pri otrocih in mladostnikih. Vzporedno z debelostjo narašča prevalenca sladkorne bolezni tipa 2, ki dobiva zastrašujoče razsežnosti. 2,10

V Sloveniji je bilo v okviru nacionalnega programa primarne preventive bolezni srca in ožilja v obdobju od 2002-2009 glede na podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije opravljeno skupno 573.244 preventivnih pregledov in kar okoli 45,4 % pregledanih pacientov je izrazito nezadostno telesno aktivnih (manj kot 1-krat tedensko), prekomerno telesno težo (z indeksom telesne mase nad 25 kg/m2) je bila ugotavljena pri 72,2 %, debelost pa pri 27,8 % pregledanih odraslih Slovencev, tvegano pitje pa je bilo priso­tno pri 8,3 %. Kadi 24,1% pregledanih oseb. Zelo zaskrbljujoče je stanje na področjih prekomerne vrednosti krvnega holesterola (> 5,0 mM ima 65,8 % pregledanih), zvišanega krvnega tlaka (>140/90 mmHg), ki je bil izmerjen pri kar 32,6 % ter motene presnove glukoze (nad 6,0 mM vrednosti krv­nega sladkorja na tešče so bile izmerjene pri okoli 20%), kar vodi v koronarne bolezni.

Razširjenost nekaterih poglavitnih dejavnikov tveganja za bolezni srca in žilja po različnih slovenskih regijah (glede na sedež območne enote Zavoda za zdravstveno zavarovanje) je bila ugotovljena v okviru Nacionalnega programa pri­marne preventive bolezni srca in žilja. Vrednosti so izračunane na podlagi podatkov, ki so jih izvajalci sporočili v Register oseb, ki jih ogrožajo kardiovaskularne bolezni (upoštevani so prvi pregledi za posameznega preiskovanca v obdobju od 1.1.2002 do 24.9.2009).



Tabela 1: Dejavniki tveganja po regijah.

Starostna skupina
I         moški do vkjučno 45. leta in ženske do vključno 50. leta starosti
II         moški med 45 in 55 letom in ženske med 50 in 60 letom starosti
III         moški med 55 in 65 letom in ženske med 60 in 70 letom starosti
IV         moški nad 65 letom in ženske nad 70 letom starosti



Tabela 2: Starostne skupine

Slika 2: Razširjenost zvečanega indeksa telesne mase (ITM>25 kg/m2). Podatki so prikazani za celotno populacijo v registru ter po starostnih skupinah


Slika 3: Razširjenost debelosti (ITM > 30 kg/m2). Podatki so prikazani za celotno populacijo v registru ter po starostnih skupinah.


Slika 4: Razširjenost zvečanega obsega pasu (moški > 94 cm, ženske > 80 cm). Podatki so prikazani za celotno populacijo v registru ter po starostnih skupinah
Slika 5: Razširjenost nekaterih »vedenjskih« dejavnikov tveganja – prekomerne telesne teže (ITM > kg/m2), debelosti (ITM > 30 kg/m2), telesne neaktivnosti (< 1-krat tedensko), ter tveganega pitja alkohola – po regijah (opredeljenih skla­dno z OE ZZZS).


ETIOPATOGENEZA

V normalnih življenjskih razmerah je stanje prehranjenosti pri ljudeh do 70% genetsko pogojeno. Odkrili so preko 250 genetskih označevalcev, ki vplivajo na spremenljivke, s katerimi opredelimo stanje prehranjenosti, kot so ITM (index telesne mase), debelina kožne gube, obseg pasu, odstotek maščobe v telesu. V redkih primerih ekstremne debelosti, ki se pojavi že v zgodnjem otroštvu, so ugotovili mutacije v posameznih genih za proteine, ki uravnavajo energetsko bilanco (leptin in njegov receptor, alfamelanokortin spodbujajoči hormon in melanokortinski receptor). V običajnih primerih se deduje le nagnjenost k debelosti, od dejavnikov okolja pa je odvisno ali se bo debelost razvila ali ne.1,2

V prehranskih navadah (število obrokov, vsebnost maščobe, enostavnih sladkorjev, sadja in zelenjave v prehrani), v privzgojenih navadah glede telesne aktivnosti se kažejo vplivi okolja. Pomanjkljiva ozaveščenost in nižji socialni status imata pomembno vlogo pri nastanku debelosti. Pri nekaterih ljudeh vodijo v debelost psihološki dejavniki, kot so stanja kroničnega stresa, prekomerno uživanje hrane. Določena zdravila za zdravljenje psihičnih bolezni povečujejo apetit ali zmanjšujejo porabo energije. 1,2


KRITIČNA OBDOBJA ZA NASTANEK DEBELOSTI

Otroci z nizko porodno težo pogosto pozneje v življenju razvijejo debelost in odpornost na insulin. Dojeni otroci imajo v odrasli dobi manj debelosti. Otrok debel v starosti od pet do deset let in ima enega debelega starša, se bo debelost razvijala v odraslo obdobje kot progresivna debelost s povečanim številom maščobnih celic, ki jo je zelo težko zdraviti.

Ženske se pogosteje zredijo po puberteti, v nosečnosti, nekatere med jemanjem hormonskih kontracepcijskih tablet, zelo pogosto po menopavzi, ko se maščoba kopiči centralno. Hormonske motnje so redek primarni vzrok debelosti. V primeru, ko se poškodujejo centri za lakoto in sitost, zaradi poškodb, tumorja ali operativnega posega v področju lobanjske baze nastane hipotalamična debelost, ki se jo zelo težko zdravi. Cushingov sindrom spremljata centralna debelost in atrofija mišic, ki sta posledici čezmernega delovanja kortizola.

Hipotiroza zmanjša presnovo in porabo energije, zato lahko telesna teža poraste za nekaj kilogramov. V 50% je debelost prisotna pri bolnicah s sindromom policističnih jajčnikov. Bolniki s hipopituitarizmom imajo zavrto lipolizo zaradi pomanjkanja rastnega hormona, ki povzroča čezmerno kopičenje centralne maščobe. Pogosteje so hormonske spremembe posledica debelosti. Prenehanje kajenja zaradi odtegnitve nikotina povzroči porast telesne teže za več kilogramov. 1,2


PATOGENEZA NEKATERIH BOLEZI, POVEZANIH Z DEBELOSTJO

Glavni hormon adipocitov leptin v hipotalamusu zmanjšuje izločanje nevropeptida Y in tako zavira občutek lakote, spodbuja telesno dejavnost in termogenezo ter simpatično živčno aktivnost in tako povečuje porabo energije. Serumska koncentracija leptina je premosorazmerna količini maščobnega tkiva. V območju hipotalamusa se pri debelosti razvije selektivna neobčutljivost, zato zavorni učinki leptina na hranjenje niso učinkoviti. Leptin vseeno spodbuja simpatično živčevje, ki povzroča zadrževanje vode v telesu s spodbujanjem renin-angiotenzin-aldosteronske osi, z delovanjem na srce zveča frekvenco, minutni volumen srca in tako povzroča arterijsko hipertenzijo. Debelost povzroča hipertrofijo levega prekata, spremenita se struktura srčne mišice in njena funkcija. Debelost je neodvisni dejavnik tveganja za kronično srčno popuščanje, ki je glavni vzrok smrti pri hudo debelih ljudeh.

Abdominalna (visceralna) maščoba se razlikuje od podkožne perifene maščobe, ki prevladuje pri ginoidnem tipu debelosti po presnovnih značilnostih. Sestavljena je iz velikih adipocitov, ki so odporni na insulin in imajo veliko adrenergičnih receptorjev. Adipociti, ki so odporni na insulin imajo veliko beta1 in beta2 adrenergičnih receptorjev, več receptorjev angiotenzina 1 in glukokortikoidnih receptorjev. Sproščajo veliko prostih maščobnih kislin (PMK) in citokinov (npr.TNF - alfa), ki povzročijo odpornost na inzulin v mišičnem tkivu in jetrih. V adipocitih so pri ljudeh z abdominalno maščobo ugotovili povečano aktivnost encima 11-beta hidroksisteroidne dehidrogenaze tipa 1, ki lokalno pretvarja neaktivni kortizon v aktivno obliko kortizol. Kortizol spodbuja nastajanje in kopičenje maščobe okrog trebušnih organov, vendar koncentracija kortizola v plazmi ni povečana. 1,2

Debelost posameznika močno prizadene. Debeli ljudje so gibalno ovirani, soočajo se s predsodki v družbi, poleg debelosti pa imajo še druge z debelostjo povezane zdravstvene probleme. Glavni razlog za nastanek debelosti je neravnotežje med količino zaužitih in porabljenih kalorij. Za današnji življenjski slog je značilno malo fizične aktivnosti med delom na eni in zadostne (prekomerne) količine energetsko bogate hrane na drugi strani. Rezultat je pozitivna energetska bilanca in kopičenje odvečnih kalorij v obliki maščob.

Po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije opredelimo stanja prehranjenosti z indeksom telene mase, kot je prikazano v tabeli 3. ITM izračunamo kot razmerje med telesno maso (v kg) in kvadratom telesne višine (v metrih). Normalno telesno težo imajo ljudje z ITM od 18,5 do 24,9. Vrednost ITM pri posameznikih s povečano telesno težo je od 25 do 30, pri debelih pa več kot 30.



Tabela 3: Opredelitev v prehranjenosti z indeksom telesne mase (ITM) po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) 1

Glede na razporeditev maščobnega tkiva ločimo ginoidni, periferni ali hruškast tip in androidni ali centralni tip debelosti. Pri hruškastem tipu debelosti se pogosteje pojavljajo zapleti, ki so posledica mehanskih obremenitev (artroza, varice, edemi, celulitis, žolčni kamni). Centralni tip debelost je povezana z metabolnimi motnjami, ki vodijo v zbolevanje za smrtonosnimi boleznimi 21. stoletja - sladkorna bolezen tipa 2, arterijska hipertenzija in srčno-žilne bolezni. Objektivni kazalec je obseg pasu, ki pove ali ima pacient povečano količino maščobe v trebuhu (visceralna, abdominalna maščoba) in s tem povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in srčno - žilnih zapletov. Pri ekstremni debelosti z ITM 40 ali več je ogromno nakopičene maščobe tako v trebuhu kot na periferiji, ogroženost za vse bolezni povezane z debelostjo je izjemno velika .

Obseg pasu (OP) je kazalec ogroženosti za odpornost na insulin in srčnožilne bolezni.


Tabela 4 : Opredelitve obsega pasu po kriterijih SZO1

Pri ljudeh z obilo visceralne maščobe se razvije skupek kliničnih in presnovnih znakov, ki jih imenujemo polimetabolni sindrom. Polimetabolni sindrom opredelimo po naslednjih kriterijih :
- abdominalna debelost: OP > 102 cm pri moških in OP > 88 cm pri ženskah (OP izmerimo v višini popka),
- hipertrigliceridemija : Tg > 1,7mmol/l,
- znižan HDL-holesterol : < 1mmol/l pri moških in < 1,3mmol/l pri ženskah,
- zvečan arterijski tlak : >/= 130/85 mmHg,
- zvečana glukoza na tešče: >/=6,1mmol/l.

Za diagnozo polimetabolni sindrom morajo biti izpolnjeni vsaj trije kriteriji. Skupni imenovalec vseh petih kriterijev je odpornost na insulin in posledična hiperinsulinemija. Koncentracija LDL-holesterola je lahko normalna, vendar so delci LDL manjši in bolj aterogeni.1,2



Tabela 5: Posledice debelosti oz. zapleti, za katere predstavlja debelost povečano tveganje.

Ker debelost predstavlja neposredno tveganje za navedene bolezni, lahko z zmanjšanjem telesne mase neposredno zmanjšamo tveganje, s preventivnimi ukrepi proti razvitju debelosti pa se do neke mere tudi "preventivno zaščitimo" pred številnimi zapleti.




lekarna Zdravljenje debelosti

ZDRAVLJENJE DEBELOSTI


Vir članka: Material LZS ob tednu zdravja v slovenskih lekarnah na temo Debelost

1. ZDRAVLJENJE DEBELOSTI DANES
2. PRIPOROČILA ZA ZDRAVO PREHRANJEVANJE
3. TELESNA AKTIVNOST
4. UČINKOVINE V RAZVOJ IN POTENCIALNE NOVE TARČE
5. ZAKLJUČEK

Vnos hrane kratkoročno uravnava mehanizem negativne povratne zveze, ki deluje po načelu lakota – sitost. Občutek lakote izzove kombinacija presnovnih (npr. znižana koncentracija glukoze v krvi) in živčnih (predvsem aferentni vaginalni prilivi, ki jih sprožijo kontrakcije praznega želodca) dejavnikov. Neprijeten občutek lakote poveča agresivnost, ki je pomemben vedenjski dejavnik, ki pripomore k hitrejšemu vnosu novega obroka hrane. Da vnos hrane ob posameznih obrokih ni preobilen, poskrbi nova kombinacija živčnih in presnovnih dejavnikov. Vzorec akcijskih potencialov, ki ob raztegnitvi želodčne stene po vagusu pripotuje v hipotalamus in vplivi zvišane krvne koncentracije hormonov GIT zaradi prisotnosti hrane v želodcu in dvanajstniku se v hipotalamusu prevedeta v občutek sitosti, ki zaustavi nadaljni vnos hrane. Raziskave v zadnjih desetih letih so pripeljale do spoznanja, da se ob zmanjšanju ali povečanju telesne mase sprožijo dolgoročnejši mehanizmi, ki skušajo to spremembo preprečiti.

Hormon leptin (146 aminokislin dolg polipeptid), ki ga izločajo celice maščevja je osrednji dejavnik uravnavanja kaloričnih zalog. Leptin prečka krvnomožgansko pregrado s pomočjo olajšane difuzije in prek svojih specifičnih receptorjev v hipotalamusu zniža nastajanje beljakovine Y, ki je pomemben spodbujevalec hranjenja, obenem pa zviša aktivnost simpatičnega živčevja, kar pospeši katabolne procese. Za izvajanje teh učinkov je bistven hipotalamični melanokortinski sistem. Leptin ima tudi periferne učinke, da zmanjša izločanje insulina, obenem se presenetljivo zmanjša izplavljanje glukoze iz jeter in pospeši njen vstop v mišičje, kar kaže, da se pod vplivom leptina poveča občutljivost na insulin. Pri veliki večini debelih ljudi so ugotovili zvečano raven leptina, kar kaže, da gre v teh primerih za leptinsko rezistenco. Manjši pomen leptinskega uravnavanja maščobnih zalog pri človeku si razlagajo tudi s psihološkimi in kulturnimi dejavniki, ki uravnavajo prehranjevanje človeka.

Pri človeku se lahko kot odgovor na razna stresna stanja razvije psihogena debelost. Novejše raziskave so razkrile, da adipocit poleg skladiščenja in sproščanja prostih maščobnih kislin in glicerola sodeluje pri termoregulaciji ter izloča vrsto dejavnikov, s katerimi se aktivno vključuje v uravnavanje presnove, imunskega sistema, hemostaze in krvnega tlaka. Prek izločanja adipokinov se adipocit aktivno vključuje v bolezenske procese, ki jim botruje debelost. V maščevju se poleg adipocitov nahajajo preadipociti. Prehod iz preadipocita v adipocit uravnavajo specifični transkripcijski dejavniki. V predpubertetnem obdobju je poleg zvečanja trigliceridnih rezerv vzrok debelosti zvečan prehod preadipocitov v adipocite.

Masa maščevja se lahko poveča na dva načina:
- na račun večjega števila maščobnih celic, kar imenujemo hiperplastična debelost; ta se razvije v mladosti in je zelo trdovratna;
- na račun večjega volumna adipocitov, kar imenujemo hipertrofična debelost; v zreli dobi se razvije predvsem ta oblika, ker naj bi bilo do določene mere število adipocitov pri odraslih stalno.

Primarni vzrok za nastanek debelosti je porušenje energijskega ravnovesja; večji vnos energije s hrano, kot se je porabi, to pa imenujemo pozitivna energijska bilanca. Skoraj celotna količina presežne energije, ne glede na to, ali gre v hrani za maščobe, ogljikove hidrate ali beljakovine, se na koncu shrani v obliki maščevja. To ima tudi svoj pomen, namreč skozi tisočletja se je z evolucijo obdržal energijsko "varčni genotip" kot odgovor na stalno pomanjkanje hrane, danes, ko pa je hrane v večini primerov preveč, fizične aktivnosti pa iz dneva v dan manj, ta genotip ni več tako "koristen", celo nasprotno.

Pri razvoju debelosti ločimo dve obdobji in sicer:
- dinamično obdobje, ko se zaradi kalorično preobilne hrane nabira maščevje,
- statično obdobje, ko je organizem v energijskem ravnovesju.

Regulatorni mehanizem, ki pogosto odpove pri dolgoročnem uravnavanju energetskih zalog, je mehanizem uravnavanja energijskih zalog preko leptina, ki ga izločajo adipociti. Po drugi strani pa gre tu za kompleksen proces, v katerem sodelujejo še mnogi drugi mediatorji, ki so z različnimi medsebojnimi vplivi povezani v uravnavanju energijskega ravnovesja.


Zdravljenje debelosti danes

Debelost je epidemija 21. stoletja, zato po vsem svetu potekajo številne preventivne dejavnosti, ki pa zaenkrat nimajo vidnih uspehov. Današnje zdravljenje debelosti temelji na treh pristopih. Najpogosteje gre za omejevanje dnevnega vnosa kalorij in povečevanje telesne aktivnosti. Poleg tega je možna tudi farmakoterapija ali kirurgija.

Državni zbor Republike Slovenije je 22. marca 2005 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike (Uradni list RS, št. 39/2005). Temeljni cilj prehranske politike je izboljšati, varovati in ohranjati zdravje ter kakovost življenja prebivalcev Republike Slovenije, ki ga bomo dosegli z izboljšanjem prehranjevalnih navad prebivalstva in usmeritvijo v ponudbo zadostnih količin varne, kakovostne in zdravju koristne hrane za vse prebivalce.

Vzgojno-izobraževalne ustanove so tista okolja, kjer je možno s sistemskimi ukrepi pomembno vplivati na prehranjevalne navade in zdravje celotne populacije otrok in mladostnikov.

Prvi korak pri zdravljenju debelosti je ozaveščanje, nato motivacija in bolnikova odločitev za hujšanje. Sledi načrtovanje in zastavljanje realnih ciljev- npr. izguba od 5 do 10% izhodne teže. Ta cilj zagotavlja izboljšanje zdravja, metabolične urejenosti, zmanjšanje dejavnikov ogrožanja za srčno–žilne bolezni in boljšo kakovost življenjska. Dosežemo ga s celostnim pristopom spremembo življenjskega sloga, svetovanjem o dieti in redni telesni dejavnosti. Dnevni kalorični vnos naj bo od 500 do 700 kcal manjši, kot so bolnikove potrebe. To izračunamo tako, da telesno težo izraženo v kilogramih množimo s 25 kcal. Po začetnih dveh tednih hitrejše izgube telesne teže, je hujšanje počasno in z optimalnim manjšanjem teže za dva do tri kilograme na mesec. 1


Slika 6: Prehranska piramida 4

Zdravo prehranjevanje naj postane spontani del načina življenja in hkrati vsakodnevni užitek s čim bolj pestro hrano.

ENAČBA ZA OCENO STOPNJE BAZALNE PRESNOVE 14

ŽENSKE
18-29 let = (0,062xdejanska telesna masa v kg plus 2,036) x 240kcl/dan
30-59 let = (0,034xdejanska telesna masa v kg plus 3,538) x 240kcl/dan
60-74 let = (0,039xdejanska telesna masa v kg plus2,755 ) x 240kcl/dan
Več kot 75let = (0,041xdejanska telesna masa v kg plus2,610) x 240kcl/dan

MOŠKI
18-29 let = (0,063xdejanska telesna masa v kg plus 2,896) x 240kcl/dan
30-59 let = (0,048xdejanska telesna masa v kg plus 3,653) x 240kcl/dan
60-74 let = (0,049xdejanska telesna masa v kg plus2,459) x 240kcl/dan
Več kot 75let = (0,035xdejanska telesna masa v kg plus3,4342) x 240kcl/dan

Ocena skupnih energijskih potreb
Poraba energije = stopnja bazalne presnove x faktor aktivnosti

Stopnja aktivnosti                                                    Faktor aktivnosti
Nizka (pretežno sedeče delo, telesna neaktivnost)                        1,3
Srednja (redna, malo do zmerno intenzivna telesna vadba)             1,5
Visoka ( redna naporna telesna vadba ali zelo zahtevno delo)          1,7

Priporočamo od 3 do 5 dnevnih obrokov. Dan začnite z zdravim zajtrkom. Zajtrk je najpomembnejši obrok v dnevni prehrani, saj zjutraj telo oskrbi s potrebno energijo in hranilnimi snovmi; pomemben pa je tudi zaradi vpliva na dnevni ritem prehranjevanja. Dokazano je, da se tisti, ki zjutraj zajtrkujejo, bolj redno in zdravo prehranjujejo preko dneva. V obrokih naj bi prevladovali zelenjava, sadje in ogljikohidratna živila, torej živila rastlinskega izvora, ki vsebujejo veliko za zdravje koristnih snovi, kot so: vitamini, minerali, prehranska vlaknina, antioksidanti, številne sekundarne rastlinske zaščitne snovi in sestavljeni ogljikovi hidrati. Živila iz skupin meso in zamenjave ter mleko in zamenjave so pretežno živalskega, nekatera med njimi pa tudi rastlinskega izvora (stročnice in izdelki iz stročnic). Ta živila so pomembna zaradi beljakovin, kalcija, železa, cinka, nekaterih vitaminov in zaradi maščob.

Med živili rastlinskega izvora so pomembna žita, saj vsebujejo veliko vitaminov, mineralov in nenasičenih maščobnih kislin. Žita in žitni izdelki pa vsebujejo tudi prehransko vlaknino. Le-ta je predvsem v lupini in kalčkih žitnih zrn. Naravni riž, polnozrnate testenine in kaše vsebujejo več pomembnih hranilnih snovi (vitaminov in mineralov) kot oluščen riž, testenine iz bele moke in že pripravljeni kosmiči.

Sadje in zelenjava imata velik pomen v zdravi prehrani, saj sta biološko visokovredni skupini živil in sicer z nizko energijsko gostoto. Sadje in zelenjava vsebujeta veliko vitaminov, mineralov, antioksidantov, prehranske vlaknine in veliko drugih zaščitnih snovi. Zaradi vsebnosti posameznih zaščitnih snovi, ki so v tipični barvi sadja in zelenjave, priporočamo uživanje različnih barv sadja in zelenjave (zelene, bele, oranžno-rumene, rdeče in modro-vijolične). V dnevno prehrano moramo vključiti od 150 do 250 gramov sadja in od 250 do 400 gramov zelenjave, tj. odvisno od dnevnih energijskih potreb. Priporočljivo je, da večji del teh živil zaužijemo kot svežo, presno hrano, drugi del pa v kuhani obliki.

Maščobe se v prehrani pojavljajo v vidni in nevidni obliki. V vidni obliki so maščobe, ki jih uporabljamo za kuho in zabelo ter kot vidni del mesa oziroma mesnega izdelka, v nevidni obliki pa kot sestavina živil. Prekomerno uživanje maščob je velik dejavnik tveganja pri nastanku bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni, debelosti, povišanega krvnega tlaka in nekaterih vrst raka. Nasičene maščobne kisline in transmaščobne kisline so za zdravje škodljive. Pretežno nasičene maščobne kisline vsebujejo goveji loj, kokosova mast, palmina mast, rastlinska mast, svinjska mast, surovo maslo, sladka in kisla smetana, mesni izdelki, ocvirki, slanina, mastni siri in sirni namazi. Bogat vir škodljivih transmaščobnih kislin pa lahko vsebujejo ocvrta hrana, čips, popkorn, hitra hrana, piškoti, trde margarine in drugi industrijsko pripravljeni živilski izdelki. Pri pripravi obrokov uporabljajte kakovostna rastlinska olja in izbirajte čim bolj pusta živila živalskega izvora (manj mastno meso, mleko, mlečne izdelke). Najmanj enkrat tedensko v jedilnik vključite mastne morske ribe, ki so pomemben vir esencialnih maščobnih kislin. Za pripravo hrane uporabljajte kakovostna rastlinska olja (izmenično oljčno, repično, sončnično, sojino, koruzno olje ali druga kakovostna 100-odstotna rastlinska olja).

Meso je bogat vir beljakovin visoke biološke vrednosti, vitaminov (B1, B2, B12), železa in ostalih mineralov. Stročnice in oreški predstavljajo pomemben vir rastlinskih beljakovin. Meso in predvsem mesni izdelki lahko vsebujejo visok delež skupnih in nasičenih maščob. Izbirajte samo puste vrste mesa oziroma vidno maščobo odstranite. Zaradi pestrosti prehrane vključite rdeče meso (govedino, svinjino, ovčetino, konjsko meso, divjačino in drugo) v tedenski jedilnik od dvakrat do trikrat ter od enkrat do trikrat perutnino. Od enkrat do dvakrat tedensko priporočamo brezmesni dan, ki naj vključuje mlečne izdelke, jajca, stročnice ali izdelke iz stročnic. Zaradi velike vsebnosti holesterola in nasičenih maščob ne priporočamo uživanja večjih količin drobovine. Izberite take mesne izdelke, kjer se vidi struktura mesa (npr. šunka, piščančje prsi ipd.) in ne takih, kjer je struktura homogena zaradi mletja. Meso pripravite s čim manj maščobe in ga ne zapecite preveč.

Mleko zaradi visoke hranilne in biološke vrednosti uvrščamo med pomembna živila v uravnoteženi prehrani. Predstavlja bogat vir beljakovin, ki vsebujejo življenjsko pomembne esencialne aminokisline. Mleko in mlečni izdelki so bogat vir kalcija ter vitaminov A, D, E in K. Glede na smernice zdravega prehranjevanja uporabljajte le delno posneto mleko in manj mastne sire. V zdravi prehrani je treba zagotoviti zadostne količine mleka oziroma mlečnih izdelkov za vse starostne skupine ljudi zaradi vpliva na gostoto kostne mase ter posledično preprečevanje nastanka osteoporoze in osteomalacije. Dnevno priporočena količina mleka je od 4 do 6 dl oziroma primerne zamenjave za mleko (100 ml mleka vsebuje podobno količino kalcija kot 15 g trdega ali 30 g mehkega sira).

Dokazano je, da je prekomeren vnos soli in s tem natrija pomemben prehranski dejavnik tveganja za zdravje. Prekomeren vnos natrija je pomemben dejavnik za povišan krvni tlak, ta pa za možgansko kap. Pomemben vir soli v prehrani so poleg dosoljevanja pripravljena in polpripravljena živila/obroki; med osnovnimi živili pa so pomemben vir soli kruh, krušni izdelki in mesni izdelki, predvsem salame, suho meso, klobase in hrenovke. Priporočen vnos soli pri odraslem je do 5 g/dan, kar predstavlja eno čajno žličko, vključno s soljo v živilih. Za zmanjšanje uporabe soli priporočamo izbiro živil, ki nimajo dodane soli (natrija). Izogibajte se hrani, ki vsebuje veliko soli (predelana, polpripravljena in pripravljena živila: mesni izdelki, pite, pice, konzervirana hrana), slanim prigrizkom, dosoljevanju jedi iz navade (pri mizi), instantnim juham, omakam, jušnim kockam in začimbnim mešanicam z dodatkom soli. Namesto soli uporabljajte sveže, suhe ali zamrznjene začimbe.

Sladkorji so velik dejavnik tveganja za prekomerno telesno maso in debelost. Med sladkorje uvrščamo monosaharide (glukoza, fruktoza, manoza in galaktoza) in disaharide (saharoza, laktoza, maltoza). V svoji prehrani omejite uživanje sladkorja, tako belega kot tudi rjavega. V dnevni obrok hrane naj ne bi vključili več kot 5 do 10% dodanih sladkorjev v okviru energijsko priporočenega jedilnika, oziroma ne več kot 3 žličke na 1000 kcal/dan. Sladkor, ki ga damo v živila (čaj, kava) in skritega v živilih, je lahko največ do 40 g (od 7 do 8 žličk) pri jedilniku z okoli 1600 kcal, pri obroku z okoli 3000 kcal pa okoli 70 g. Za skrite sladkorje upoštevamo tiste, ki jih zaužijemo skupaj s pecivom, tortami, sladoledom, sokovi z dodanim sladkorjem in čokolado, ne pa naravnih sladkorjev v mleku, sadju in drugih živilih. Hrano sladkajte zmerno in izbirajte živila, ki vsebujejo malo sladkorja.

Telo potrebuje v povprečju od 1,5 do 3 l tekočine dnevno. Za nadomeščanje tekočine priporočamo le pijače brez dodanih sladkorjev: navadno vodo, mineralno vodo, različne sadne in zeliščne čaje, razredčene sveže sadne ali zelenjavne sokove v razmerju 1 : 1 (kot del obroka). Pitna voda mora biti zdravstveno ustrezna. Potrebe se povečajo pri povečani telesni dejavnosti, večji telesni masi, vročini, suhem in vlažnem zraku, obilnem uživanju kuhinjske soli, velikem vnosu beljakovin in pri patoloških stanjih, kot so: vročica, bruhanje, driska ipd.

Prekomerno pitje alkoholnih pijač je povezano z večjimi možnostmi za pojav bolezni srca in ožilja, nenadne smrti, ciroze jeter, nekaterih oblik raka, poškodb, duševnih in vedenjskih motenj, imunskih motenj, zasvojenosti, alkoholne kardiomiopatije in skeletne miopatije, ki se kažejo v spremenjenem krvnem tlaku in aritmijah. Alkohol je kalorična bomba. V 1g alkohola se skriva energijska vrednost 1 g maščobe. En kozarec kozarec (0,25 l) suhega rdečega vina vsebuje 200 kcal, en kozarec piva (0,3 l) vsebuje približno 130 kcal. Poleg tega pa alkoholne pijače (pivo, vino, penina, žganje) spodbujajo apetit. Pri navajanju količin alkoholnih pijač uporabljamo enote. Ena enota alkoholne pijače vsebuje 10 g alkohola in predstavlja en deciliter (dl) vina, 2,5 dl piva ali 0,3 dl žganja. Meje manj tveganega pitja alkohola so opredeljene za zdrave odrasle moške ne več kot 14 enot tedensko oziroma ne več kot 20 g alkohola dnevno in ne več kot 5 enot ob eni priložnosti ter za zdrave odrasle ženske ne več kot 7 enot tedensko oziroma ne več kot 10 g alkohola dnevno in ne več kot 3 enote ob eni priložnosti. 5


PRIPOROČILA ZA ZDRAVO PREHRANJEVANJE 5
1.V jedi uživajte in jejte redno. Izbirajte pestro hrano, ki naj vsebuje več živil rastlinskega kot živalskega izvora.
2.Izbirajte živila iz polnovrednih žit in žitnih izdelkov.
3.Večkrat dnevno jejte pestro zelenjavo in sadje.
4.Izbirajte lokalno pridelano in svežo zelenjavo ter sadje.
5.Nadzorujte količine zaužite maščobe in nadomestite večino nasičenih maščob (živalskih maščob) z nenasičenimi rastlinskimi olji.
6.Nadomestite mastno meso in mastne mesne izdelke s stročnicami, ribami, perutnino ali pustim mesom.
7.Dnevno uživajte priporočene količine manj mastnega mleka in manj mastnih mlečnih izdelkov.
8.Jejte manj slano hrano.
9.Omejite uživanje sladkorja in sladkih živil.
10.Zaužijte dovolj tekočine.
11.Omejite uživanje alkohola.
12.Hrano pripravljajte zdravo in higiensko.
13.Bodite telesno dejavni in sicer toliko, da bo vaša telesna masa normalna.


Tabela 6: Primer jedilnika - 1200 kcal


TELESNA AKTIVNOST

Redna telesna aktivnost zmanjšuje periferni žilni upor in s tem ugodno vpliva na krvni tlak, poleg tega pa pomaga vzdrževati primerno telesno težo in ugodno vpliva na psihofizično počutje.

Telesna nedejavnost je dokaj močan neodvisni napovednik umrljivosti zaradi srčno-žilnih bolezni. Z redno blago do zmerno telesno dejavnostjo se krvni tlak zniža, je izjemno pomembna nefarmakološka intervencija v zdravljenju arterijske hipertenzije. Ugotovili so, da je dinamična, izotonična vzdržljivostna vadba bolj učinkovita kot statična, da tako blaga kot zmerna telesna aktivnost znižujeta sistolični krvni tlak za približno od 5 do 11 mmHg in diastoličnega za 3 do 8 mmHg. Telesna dejavnost, posebno hoja, je obratno sorazmerna s telesno težo, indeksom telesne mase, razmerjem pas/boki, krvnim tlakom, koncentracijo inzulina, holesterola in trigliceridov; pomanjkanje telesne aktivnosti pa dokazano povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Priporoča se redna zmerna aerobna telesna dejavnost, ki vključuje hojo, tek, plavanje, kolesarjenje, jogging. Priporoča se redno 2 do 3 krat na teden, po 25 do 60 minut. Da je vaja za njih primerna, lahko ugotovijo tako, če med vadbo spregovorijo pet besed, ne da bi vdihnili, je vaja primerna, če pa ne morejo spregovoriti treh besed, ne da bi vdihnili, je vaja prenaporna. Težavnost je odvisna od posameznikove začetne telesne kondicije in telesne pripravljenosti. Paciente, ki imajo zdravstvene probleme ali posamezniki, ki so dolgo časa fizično mirovali (se niso ukvarjali s telesno dejavnostjo) svetujemo, da se o vadbi posvetujejo z zdravnikom. Odsvetujemo aktivnosti z dolgotrajnimi in nenadnimi napori ter hitrimi obremenitvami (fitnes, skoki v hladno vodo idr.), na psihofizično počutje pacienta ugodno vplivajo sprostitvene tehnike npr. joga in avtogeni trening. 8

Sprememba življenjskega sloga tako imenovana vedenjska terapija pomaga prepoznati napačne vzorce, zaradi katerih se je bolnik zredil, jih razumeti, odpraviti in pridobiti nove, ki bodo omogočali hujšanje in vzdrževanje telesne teže.

V lekarnah farmacevti poleg svetovanja prej opisanih prehranjevalnih navad ter ustrezne telesne aktivnosti svetujemo osebam tudi pripravke v obliki čajev, čajnih mešanic, napitkov, zvečilnih tablet ali kapsul, ki so v pomoč pri premagovanju morebitnih težav pri hujšanju. Čajne mešanice vsebujejo liste breze, liste mateja, liste koprive, korenine gladeža in regrata, cvetove bezga in poprove mete. Osebam svetujemo dietne nadomestke obroka z vitamini in minerali, kateri so pripravljeni s posnetim mlekom. Pri vzdrževanju telesne teže nadomestimo 1 obrok na dan, ob hujšanju pa nadomestimo 2 obroka na dan.

Prehransko dopolnilo kapsule s CLA svetujemo ljudem, ki se odločijo za zmanjšan vnos hrane in okrepijo telesno gibanje. V laboratorijih so dokazali, da CLA zmanjšuje zaloge maščob in ob tem ohranja ali celo poveča mišično maso. Svetujemo, da zaužijejo tri krat na dan po dve kapsuli med jedjo z veliko tekočine. V kolikor se pojavi med hujšanjem občutek utrujenosti in izčrpanosti priporočamo kombinacijo antioksidantov (vitaminov C in E, selena) z ubikinonom - koencimom Q10.

Registriran medicinski pripomoček III. razreda za zdravljenje prekomerne telesne teže je naravna neprebavljiva vlaknina, pridobljena iz rakov (Formaline L112). Nase veže velik del zaužitih prehrambenih maščob in tako zmanjša vneseno količino kalorij. L112 se na naraven način izloči skupaj z maščobami, ki so se vezale nanj. Za zniževanje telesne teže se priporočata 2 - krat na dan po dve tableti Formoline L112 ob obroku s prilagojeno vsebnostjo maščob, za vzdrževanje telesne teže pa 2 - krat na dan eno tableto .

Kapsule z Neopuntijo je prehransko dopolnilo, ki vsebuje dve vrsti vlaknin (NeOfiberTM in NeomicelTM), ki ujameta maščobe že v želodcu, in učinkuje z razliko od drugih preparatov neodvisno od PH vrednosti. To pomeni, da se vezane maščobe iz telesa izločijo in se v črevesju ne absorbirajo nazaj v kri.

Prehransko dopolnilo iz hitosana, ki ga pridobivajo z obdelavo hitinskih oklepov lupinarjev, v prebavilih nabrekne in veže do 20 krat več maščob od svoje mase. Maščobe, ki so v hrani se vežejo na hitosan, se ne prebavijo in se izločijo iz telesa. Tabletam je dodan vitamin C, ki ojača delovanje hitosana, saj poveča njegovo sposobnost vezave maščob. Zelo pomembno je pitje zadostne količine tekočine za uravnavanje prebave in redno izločanje. Na površino hitosana se poleg maščob vežejo tudi maščobotopni vitamini (A, D, E, K). Jemanje odsvetujemo alergikom na morsko hrano (školjke, raki). Svetujemo jemanje 1-3 krat na dan po 2-3 tableti z večjo količino vode vsaj 2 dcl pol ure pred jedjo.

Naravni zaviralec apetita je Pinno Thin. To je naravno olje pridobljeno iz pinjol korejskega bora. Aktivna sestavina v olju je pinolenska kislina, ki zavira nastanek občutka lakote. Pinolenska kislina vpliva na povečanje sproščanja dveh hormonov, ki zavirata lakoto. To sta holecistokin (CCK ) in glukagonu (GLP1) podoben peptid - 1, ki centralnemu živčnemu sistemu sporočata, da smo siti, in tako je potreba po hranjenju zavrta. Delovanje traja do štiri ure.

Prehransko dopolnilo iz čilija, listov zelenega čaja, korenike ingverja in semen kopra je v obliki tablet. Vsebuje naravne rastlinske sestavine, kot sta kapsaicin (pekoči alkaloid v čiliju) in epigalokatehingalat (flavonoid v zelenem čaju), ki pospešita presnovo in povečata porabo energije. Povečajo maščobno oksidacijo, prispevajo k zmanjšanju telesne maščobe, zmanjšajo napihnjenost in podpirajo zdravo prebavo.

Osebam z ITM preko 30 svetujemo posvet z zdravnikom in hujšanje pod zdravniškim nadzorom ali vključitev v CINDI program – šola hujšanja, ki poteka v Zdravstvenih domovih. Seznanimo jih z nacionalnem programu preventive srčno žilnih in drugih kroničnih bolezni, ki je v okviru zdravstvene dejavnosti na primarni ravni od leta 2001 uveden v Sloveniji. Obrazložimo jim, da za pomoč pri hujšanju obstajajo tudi zdravila npr. orlistat, ki je zaviralec črevesne lipaze.

Farmakološki pristopi so precej omejeni in le delno učinkoviti. Stranski učinki omejujejo ali onemogočajo uporabo številnih učinkovin. FDA je do sedaj odobrila le dve učinkovini: orlistat in sibutramin.

Orlistat inhibira pankreasno lipazo in s tem zmanjša razgradnjo in absorpcijo maščob v črevesu (približno do 30%). Izguba teže v kliničnih testiranjih je v enem letu bila 2,9% glede na kontrolno skupino. Neželeni učinki: krči v trebuhu, prebavne motnje in flatulenca. Zavira absorpcijo lipidotopnih vitaminov, zato je potrebno 2 uri pred uporabo orlistata zaužiti multivitaminski pripravek.

Sibutramin zavira ponovni privzem serotonina in noradrenalina, kljub temu je neučinkovit kot antidepresiv. Z več kot 10 randomiziranimi kontroliranimi študijami je bilo potrjeno, da zmanjša apetit in s tem količino zaužite hrane. Pojavljajo se neželeni učinki, kot so nespečnost, suha usta in zaprtost. Povečuje tudi krvni tlak (za 4 mmHg) in srčno frekvenco. Kontraindiciran je pri ljudeh z boleznimi srca, nekontrolirano hipertenzijo in pri sočasni uporabi MAO inhibitorjev ali drugih zaviralcev privzema serotonina. Evropska agencija za zdravija EMEA je v EU začasno odvzela dovoljenje za promet z zdravilom.

Amfetamini povečujejo sproščanje noradrenalina. Zavirajo občutek lakote. Zaradi stranskih učinkov in zasvojenosti, ki jo povzročajo, niso primerni za uporabo.
Rimonabant je selektivni blokator kanabinoidnih CB1 receptorjev v hipotalamusu in adipocitih. Zmanjšuje občutek lakote in povečuje izločanje adiponektina, ki zmanjša odpornost tkiv na inzulin.


Učinkovine v razvoju in potencialne nove tarče

1.)Supresorji apetita
Bupropion je antidepresiv, ki zavira ponovni privzem serotonina in noradrenalina. V kliničnih raziskavah so opazili zmanjšanje telesne mase.

Zmanjševanje telesne mase povzročata tudi antiepileptika topiramat in zonisamid. Mehanizem vplivanja na telesno težo še ni pojasnjen. Pojavljajo se neželeni učinki, kot so kognitivne motnje in parestezije.

Nevropeptidi in periferni peptidi so eno izmed najbolj zanimivih področij za razvoj novih učinkovin in strategij zdravljenja debelosti. Potencialne tarče predstavljajo receptorji za peptide, na katere bi vplivali z agonisti ali antagonisti. Veliko raziskav poteka na področju genskega zdravljenja, interfernce RNA in uporabe rekombinantnih peptidov.

2.) Zmanjševanje absorpcije maščob
Tarče v tem primeru so encimi in transportni sistemi, ki omogočajo razgradnjo in absorpcijo maščob v krvni obtok: pankreasna lipaza, pankreasna fosfolipaza A2, mikrosomski transportni proteini trigliceridov.

3.) Povečevanje porabe energije z vplivom na termogenezo
Agonisti β3: Preko teh receptorjev se aktivira termogeneza v mišicah in rjavem maščobnem tkivu. Na ta način deluje efedrin. Težava je v neselektivnosti za β receptorje.

4.) Vpliv na shranjevanje maščob in porabo v perifernih tkivih
Pri tem pristopu bi zavirali encime, ki so udeleženi v sintezo trigliceridov v adipocitih. Možne tarče so tudi encimi, ki so vpleteni v sintezo in oksidacijo maščobnih kislin.

Pri skrajnih oblikah debelosti (ITM > 40), ko debelost ogroža življenje posameznika, in so druge oblike terapije neuspešne, se poslužujemo kirurškega zdravljenja. Kirurško se odstrani del črevesa in s tem zmanjša obseg absorpcije hranil. Z namestitvijo posebnih obročkov na želodec pa onemogočijo prekomerno širjenje želodca in s tem zaužitje večje količine hrane.


ZAKLJUČEK

Debelost je edina bolezen, s katero se lahko fizično spopademo. Pri tem pa ima pomembno vlogo osveščanje javnosti.


LITERATURA:

1.Združenje za klinično prehrano, Debelost strokovno srečanje Slovenskega združenja za klinično prehrano, Ljubljana, 2006.
2.A.kocijančič, F.Mrevlje, D.Štajer Interna medicina , 3.izdaja, Ljubljana 2005.
3.http://cindi-slovenija.
4.http://cindi-slovenija.net/images/stories/dokumenti/Zbornik_skupajvarujemozdravje_09.pdf
5.http://cindi-slovenija.net/images/stories/trgovina/zlozenke/SOL%20zlozenka.pdf
6.http://www.obesityday.eu/uploads/ModuleXtender/Downloads/4/EOD-POTER_update.pdf
7.http://www.heartstats.org/
8.http://who.int/ dietphyisicalactivity/media/gsfs-obesity.pdf
9.http://www.obesityday.eu/en/contact-us/
10.http://www.ivz.si.javne_datoteke/datoteke/897-Podatki -o- debelosti- in prekomerni –prehranjenosti.doc.
11.M.Avbelj, N.hribar, M. Zupančič, P..Brcar, P.Kotnik,A.Iršič,N.BrataničT. Battelino Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oziroma 16 let starimi mladostnicami in mladostniji v Sloveniji-Zdravstveni vestnik 2005.
12.http://www.tonalin.si
13.http://www.medex.si
14.http://www.,fidimed.si/o­_izdelkih/predstavitev_izdelkov
15.http://www.arspharmae.com




lekarna Revma – ljudska bolezen

Revma – ljudska bolezen


»Imamo samo dve skupini ljudi – tiste, ki revmo že imajo in tiste, ki jo bodo še dobili.« Ta pregovor kaže, da milijoni ljudi vseh starosti bolehajo za revmatičnimi obolenji.

S kratkim izrazom »revma« označujemo več kot 100 različnih bolezenskih slik, ki so vse povezane z bolečinami in/ali funkcionalnimi motnjami v gibanju.

Bolezen s številnimi obrazi

Pogosto prevladuje predstava, da je revma težava starejših ljudi. Čeprav je res, da večino revmatičnih obolenj ugotovijo pri ljudeh, starejših od 40 let, obolijo za to boleznijo tudi otroci, mladostniki in mlajši odrasli. Bolezenske slike revmatičnih oblik so zelo mnogostranske in različne. Temu primerno je veliko tudi vzrokov, o katerih pa še premalo vemo. Nekateri od teh so: obraba sklepov, neprimerna narava delovnega mesta, dedna obremenitev, slabo pozdravljeni zlomi kosti, poškodbe vezi in kit ali prirojeno napačno razviti sklepi. Druga revmatična obolenja povzročijo motnje v presnovi ali imunskem sistemu ter vnetja. Tudi virusne okužbe in posebne črevesne bakterije lahko izzovejo revmo. Bolezen je v glavnem kronična in povzroča vnetje sklepov in njihovo uničenje, spremembe v mišicah, kitah in celo na koži ter notranjih organih.

Zdravniška terapija in samopomoč

Za kvalitetno življenje revmatikov so odločilnega pomena čimprejšnja diagnoza in učinkovito zdravljenje. Največkrat najuspešnejše zdravi cela vrsta terapijskih ukrepov, ki so naravnani na vsakega posameznega bolnika. Celo za težka revmatična obolenja imamo danes učinkovita zdravila. Številni pripravki za samopomoč nudijo dodatno možnost, da ublažimo bolečine in tako zmanjšamo količino zaužitih zdravil. Tako trenutno pri terapiji revme stoji v ospredju zaviranje vnetja. Do nedavnega so proces vnetja pri težkih primerih zavirali s kortizoni. Kot učinkovine v mazilih so se največkrat pojavljale učinkovine kot sta diklofenak in ibuprofen. Vedno pogosteje pa se tako v zdravniški praksi kot tudi pri samopomoči sprejema snovi iz zdravilnih rastlin. Šele pred kratkim so znanstveno pojasnili, da zdravilna rastlina gorska arnika (Arnica montana) razpolaga s podobnimi mehanizmi kot kortizon za zajezitev procesov vnetja.

Najpogostejša revmatična obolenja

1. Vnetno-revmatična obolenja
2. Degenerativna obolenja sklepov
3. Revma mehkih delov
4. Bolezni presnove z revmatičnimi težavami


1. Vnetno revmatična obolenja

Sem spadajo revmatoidni artritis (imenivan tudi poliartritis), ankilotični spondilitis, psoriazni artritis in reaktivni artritis po infekciji z določenimi bakterijami.

Revmatoidni artritis (RA)

Revmatoidni artritis je najpogostejša oblika med vnetnimi revmatičnimi obolenji in prizadene trikrat več žensk kot moških. RA se pojavi najpogosteje med 30. in 50. letom starosti. Je kronična bolezen, ki prizadene vezno tkivo celega telesa. Posebno v sklepih prihaja do občasnih ali stalnih vnetij, ki sčasoma lahko pripeljejo do deformacije sklepov. Pogosti simptomi v sklepih so bolečine ponoči in zjutraj, jutranja otrdelost, otekline.

2. Degenerativna obolenja sklepov

Pri tem gre za vnetno, vedno bolj uničujočo razgradnjo opornega in veznega tkiva, v glavnem v sklepih in v hrbtenici. V akutnih primerih prihaja tudi do bolečih vnetij. Sem spadajo artroze, degeneracije medvretenčnih ploščic in različne oblike nevralgije.

Artroza

Po vsem svetu pride do najpogostejšega obolenje sklepov pri poškodbi hrustanca zaradi njegove izrabe, obrabe, prevelike teže in pomanjkanja gibanja. Pojavi se na hrbtenici, v kolkih, kolenskih sklepih in sklepih rok. Simptomi: začetne bolečine po obdobjih mirovanja, poslabšanje pri vlažnem in mrzlem vremenu, bolečina pri obremenitvah (nošenje, dviganje, tek), stalna bolečina.

3. Revmatizem mehkih delov

V to skupino spada približno 40 odstotkov revmatičnih obolenj. Gre za splošno bolečino mehkih tkiv, kot so kite, vezivna tkiva in mišice. Revmatizem mehkih tkiv se kaže kot vnetje kit ali kitnih ovojnic, teniški komolec, vnetje sluznika (vrečaste tvorbe v sklepu s tekočino, ki zmanjšuje trenje) ali boleča nategnjena mišica.

Fibromialgija

Fibromialgija je opredeljena kot mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna nepojasnjena, široko razprostranjena bolečina ali zbadanje. Ponavadi se prične pojavljati na vratu ali v ramenih, kasneje pa se razprostre po vsem telesu. Za fibromialgijo so značilni naslednji simptomi: nenehna utrujenost, splošna jutranja otrdelost, spanec, po katerem oseba ni spočita ter številne boleče točke v mišicah. Bolniki ponavadi občutijo, da jih vse boli in težko določijo boleče mesto.


Samopomoč pri revmi

1. Kaj pomaga? Toplota ali mraz?

Milijoni ljudi trpijo zaradi katerekoli oblike revme. Obstajajo različne terapije za zdravljenje različnih oblik revme. Pri vseh oblikah zdravljenja pa je pomembna prehrana, gibanje in fizikalne terapije, ki pogosto ne blažijo samo akutnih bolečin, temveč izboljšajo celotno stanje.

Nekaterim revmatičnim bolnikom pomaga toplota, nekaterim mraz. Osnovno pravilo je, da akutno vnet sklep reagira pozitivno na mraz, kronično vnetje sklepov pa se izboljša z uporabo toplote.

Toplota pomaga

Toplota blaži bolečino, pospeši presnovo, pospešuje prekrvljenost, sprosti mišice in izboljša prožnost veznega tkiva. Veliko revmatičnih bolnikov se počuti bolje že v toplejšem podnebju. Kdor ne želi ali ne more preživeti zime na jugu, ima možnost, da doma uporabi toploto na celo vrsto načinov. Čeprav se koristi toplote pokažejo relativno hitro, moramo trmasto vztrajati, da dosežemo trajni učinek. K fizični uporabi toplote spadajo poleg termalnih kopališč, savne, celotnih ali delnih kopeli z dodatki arnike ali senenega drobirja tudi vroč krompir ali obloge iz lanenih semen, zdravilne prsti in parafinske obloge, vroči obkladki, tople vrečke, napolnjene s češnjevimi peškami, kupljene blazinice, napolnjene z ruševjem, ki jih prijetno občutimo še pri 48 °C

Tudi mraz lajša bolečine

Če imamo akutno vnetje sklepa, je sklep rdeč in otečen, tedaj nizke temperature, ki blažijo bolečine, delujejo proti otekanju in zavirajo vnetje. Terapija z mrazom zajema velik razpon v temperaturni lestvici in sega od rahle ohladitve posameznih sklepov do terapije celotnega telesa v mrzlih komorah med 15º C in -18º C. Uporablja se namakanje bolečih delov telesa v vodi ali v ledeni vodi, otiranje z ledenimi kockami, obloge z glino, namočeno v kis, s skuto ali hladno zmešano zdravilno prst, polaganje zamrznjenih brisač ali blazinic z gelom iz hladilnika ali zamrzovalnika.

Vse te ukrepe lahko preprosto izvajamo doma. Pazljivi moramo biti le pri njihovem trajanju: na kratko uporabo nizkih temperatur reagirajo žile (najprej se zožijo, potem razširijo), daljša uporaba (do 20 minut pri velikih sklepih) sprošča mišice, izboljša prožnost gibanja, zmanjša prekrvljenost in lokalno presnovo. Če se pojavi bolečina zaradi mraza, moramo z ukrepom takoj prenehati.


2. Aktivnost in sprostitev

Gibanje je zdravilo za telo in duha. Pravilno izveden šport stabilizira sklepe, krepi mišice, spodbuja medsebojno delovanje organov in deluje pozitivno na psiho. Sprostitev je za bolnike z revmo dvojno odlična: pomeni razbremenitev od stresa in psihičnih težav kot tudi razbremenitev od napačne drže in napetosti mišic.

Kateri šport je pravi za bolnike z revmo?

Načeloma vsak šport, ki ga izvajajo z veseljem. Izogibati se morajo sunkovitim obremenitvam kolkov, kolen, sklepov rok in skočnih sklepov (nogometa, rokometa ali odbojke). Prav tako zaradi enostranske obremenitve ne priporočamo športov z loparjem kot sta tenis in badminton ter golfa. Idealni so vzdržljivostni športi kot so nordijska hoja, kolesarjenje in plavanje.

Celo treniranje moči je odlično

Finska študija je pokazala, da v začetni obliki artritisa ali poliartritisa treniranje moči – v pravi meri in pod strokovnim vodstvom - zmanjša bolečine za 67%, vnetje ter obrabo hrustanca pa za 50%. Pozitivni učinek se je obdržal še 3 leta po treningu.

Sproščanja se lahko naučimo

Prvi korak je, da se zavedamo krčev in napetosti, drugi, da se jih znebimo. Poskusne tehnike, kot je progresivno sproščanje mišic po Jacobsonu, Aleksandrova tehnika, Qigong ali dihalno terapijo nudijo povsod in se jih zlahka naučimo. Tudi s sproščujočo vročo kopeljo dosežete aktivne in ohlapne mišice. Pri tem si lahko pripravite kopel iz arnike, ki bo pri tem še dodatno koristila.

Nasvet

Poizkusite z vadbo joge. Ta starodavna in dobra poznana veščina, ki sprošča in uri telo in duha, je mnogim postala vsakodnevna spremljevalka. Več o tem si lahko preberete na spletni strani www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org ali pa se povežete s katero od skupin, kjer redno vadijo jogo. Ob ustreznem strokovnem nadzoru jo lahko vadi praktično vsakdo.

Test za revmo Rešite kratek test, s katerim lahko ocenite svoje revmatične težave in dobite koristne nasvete, povezane z njimi. http://www.avogel.si/revma/test-za-revmo.php V celoti povzeto po www.avogel.si



lekarna Posebna prehrana pri revmi

Posebna prehrana pri revmi


Izbrana živila in povečano dodajanje pomembnih vitaminov ter elementov v sledovih izboljšajo potek bolezni.

Pomembni antioksidanti

Pri presnavljanju v telesu nastajajo prosti radikali, agresivne kisikove spojine, ki se pri procesu vnetja tvorijo v velikih količinah in škodujejo lastnim strukturam telesa (na primer hrustancu). »Lovilci radikalov« ali antioksidanti, kot so vitamin E, vitamin C, koencim Q10, prav tako pa tudi elementi v sledovih, npr. selen in cink, nevtralizirajo proste radikale. Pogosto potrebuje telo več antioksidantov, kot jih lahko zaužije s prehrano. Naravni vitamini v Naravnem E vitaminu v olju in kapsulah ter Bio C lahko pri tem pomenijo smiselno dopolnitev.

Meso pospešuje vnetje

Naša prehrana ima direkten vpliv na procese vnetja in na revmatične težave, povezane z vnetjem. Arahidonska kislina tvori snovi, ki pospešujejo vnetje. To kislino dovajamo telesu s prehrano živalskega izvora, tvori pa jo tudi telo samo.
Če se za dalj časa odpovemo mesu, salami, slanini in surovemu maslu, lahko zmanjšamo količino arahidonske kisline v telesu. Dovoljeni so mlečni izdelki z malo maščobe, enkrat do dvakrat na teden eno jajce in riba. Čeprav tudi morska riba vsebuje arahidonsko kislino, vsebuje tudi omega 3 maščobne kisline, ki pa delujejo protivnetno.

Namesto ribjih obrokov lahko uživamo kapsule iz ribjega olja in ribje olje. Zdrave maščobne kisline najdemo tudi v rastlinskih oljih, kot so laneno olje, olje iz navadne ogrščice, sojino in orehovo olje. Prehrana, ki vsebuje le malo arahidonske kisline in veliko omega 3 maščobnih kislin, dokazano pripomore k bistvenemu zmanjšanju revmatičnih težav.


Pri prehrani bodite pozorni na naslednje:

Beljakovine

Beljakovine zaužijemo z mlekom oz. mlečnimi izdelki, ki vsebujejo malo maščob (sir, jogurt, skuta, pinjenec) in z jajci. Meso, ribo ali salame lahko jemo največ enkrat na dan. Količina naj ne bo večja od 100g.

Izogibati se moramo drobovini (jetra, ledvice, možganom, telečjemu priželjcu), sardelam in sardinam v olju.

Pri perutnini in ribi odstranimo s purinom bogato kožo, preden meso zaužijemo.

Zelenjava in sadje

Zelenjava in sadje so dragocena živila in jih - razen nekaj izjem - lahko uživamo v večji količini. Brezpogojno se moramo izogibati stročnicam (soja, grah, fižol, leča) in špinači, ker vsebujejo velike količine purina.

Pijače

V celoti moramo veliko piti: količina popite tekočine naj bi bila po možnosti večja od 2 l na dan. Poleg sadnih sokov in mineralne vode lahko popijete skodelico pravega čaja ali kave.

Izogibati se moramo uživanju alkohola. Pri njegovi razgradnji namreč nastane laktat, ki zavira izločanje sečne kisline skozi ledvice. Poleg tega se poveča sinteza telesu lastne sečne kisline.



V celoti povzeto po www.avogel.si



lekarna Artritis

Artritis


Artritis je vnetje sklepa. Je ena najbolj pogostih bolezni na svetu. Poznamo več vrst artritisa: osteoartritis, revmatoidni artritis in putiko.

Osteoartritis je najbolj pogosta oblika artritisa pri starejših ljudeh. Začne se z obrabljenim hrustancem. Hrustanec je tkivo, ki napolnjuje prostor med kostmi v sklepu. Ko se hrustanec izrablja, se kosti drgnejo med seboj in osteoartritis se poslabša. Osteoartritis se najbolj pogosto pojavi v rokah, vratu, spodnjem, zadnjem delu hrbta ali na najbolj obremenjenih sklepih vašega telesa, kolenih ali bokih.
Simptomi osteoartritisa so togost in manjše bolečine, ki se pojavijo in izginejo s telesno aktivnostjo, kot je hoja ali pa bolečine v sklepih, ki povzročajo sključenost in ne izginejo med spanjem. Osteoartritis lahko povzroča tudi težave pri premikanju sklepov in nekatere nezmožnosti v hrbtu, kolenih ali bokih.

Revmatoidni artritis je avtoimuna bolezen. To pomeni, da telo samo napada obloge sklepov. Bolezen povzroči vnetje sklepov, to pa povzroča bolečine, zatekanje in okorelost, ki lahko traja cele ure. Pogosto se pojavlja istočasno na več sklepih. Ljudje z revmatoidnim artritisom se pogosto ne počutijo dobro, utrujeni so ali jih trese vročica. Bolezen se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih in je bolj pogosta pri ženskah.

Revmatoidni artritis lahko prizadene skoraj vsak sklep v telesu – sklepe v prstih, zapestju, vratu, ramenih, komolcih, bokih, kolenih, gležnjih, nogah in hrbtu. Če imate revmatoidni artritis v sklepu na levem delu telesa, potem ga boste zelo verjetno imeli tudi na nasprotni strani. Revmatoidni artritis ne napada samo sklepov, ampak tudi druge telesne organe, npr. srce, mišice, krvne žile, živčni sistem in oči.

Protin ali putika ali urični artritis je dedna metabolna motnja, ki so jo poznali že pred tisočletji. Kaže se kot odlaganje kristalov mononatrijevega urata v vezivu in sklepnem hrustancu, ledvični kamni, akutni, navadno zelo boleč napad artritisa in pri nezdravljenih bolnikih s progresivnim kroničnim artritisom. Glavni povzročitelj je sečna kislina. Raven sečne kisline v krvi uravnavajo številni geni. Znanih je več encimskih okvar, ki povzročijo zvišanje ravni sečne kisline v krvi zaradi pospešene razgradnje organskih baz ali purinov. Teh snovi je veliko tudi v določenih vrstah hrane, zato izogibanje takim živilom uspešno pripomore k boljšemu obvladovanju bolezni.
Protin se v Evropi pojavlja najmanj pri dveh od tisoč odraslih moških. Polovica obolelih redno uživa alkoholne pijače. Bolezen je pri moških pogostejša in se običajno začenja v srednji življenjski dobi, to je med 30. in 50. letom. Ženske praviloma zbolijo šele po menopavzi. Ni nujno, da vsi, ki imajo zvišano raven sečne kisline v krvi, dobijo protin. Po podatkih je zvišana raven sečne kisline v krvi približno 10-krat pogostejša od pojavnosti protina.


Kateri so faktorji, ki lahko sprožijo artritično stanje?

Dednost
V nekaterih družinah se lahko prenaša nagnjenost k poškodbi hrustanca; pri drugih se spet pojavijo blage poškodbe na samem stičišču sklepa. Te okvare lahko ostanejo skrite, dokler oseba ni v srednjih letih ali starejša.

Prevelika teža
Raziskave so pokazale, da izguba 5 kg teže pri ženskah v srednjih letih lahko prepreči nastanek osteoartritisa v kolenih.

Poškodba
Možnost, da se razvije artritis, se poveča, če ste utrpeli poškodbe v sklepih zaradi nesreč ali zaradi stalne uporabe sklepov pri športu ali delu.

Stres
Čustvena travma in celo fizični ali čustveni stres lahko bistveno vplivajo na razvoj fibromialgije.

Hrana
Razna morska hrana, jetra in pijače, kot sta kava in čaj, lahko pripomorejo k temu, da se pojavi protin.



V celoti povzeto po strani www.avogel.si



lekarna Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen

sladkorna bolezen


1. Kaj je sladkorna bolezen?
2. Razvrstitev sladkorne bolezni
3. Zdravljenje sladkorne bolezni
4. V Sloveniji 125.000 ljudi z diabetesom
5. Diabetes posledično povzroča okvaro ali odpoved organov
6. Akutni zapleti sladkorne bolezni
7. Diabetična ketoacidoza
8. Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom
9. Hipoglikemija
10. Zdravljenje
11. Sladkorna bolezen 2006 razglašena za epidemijo


1. Kaj je sladkorna bolezen?

Sladkorna bolezen je kronična presnovna motnja, za katero je značilna povečana koncentracija glukoze v krvi. Klinično se kaže s povečano žejo, poliurijo, hujšanjem, utrujenostjo in povečano dovzetnostjo za okužbe. Nepravilna prehrana in nezdrav življenjski slog sta zlasti v razvitem svetu ključna vzroka za epidemijo debelosti ter za strmo naraščanje števila sladkornih bolnikov.

Sladkorno bolezen opredeljujejo količine krvnega sladkorja:
  • normalni krvni sladkor na tešče je 6,0 mmol/l ali manj;
  • sladkorno bolezen ima tisti, katerega krvni sladkor na tešče je stalno 7,0 mmol/l ali več oziroma po obroku 11,1 mmol/l;
  • mejno zvišanje količine krvnega sladkorja od 6,1 do 6,9 mmol/l je stanje »mejne bazalne glikemije«.

2. Razvrstitev sladkorne bolezni

Glede na trenutno veljavna merila (Svetovna zdravstvena organizacija, Ameriška diabetična organizacija, Mednarodna diabetična federacija) delimo sladkorno bolezen na:
  • Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska bolezen, ki se pojavi zaradi hudega pomanjkanja inzulina. Do tega pride zaradi uničenja celic trebušne slinavke, ki naravno proizvaja inzulin. Bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1 ima torej naravno predispozicijo za to bolezen in se ji ne more izogniti. Večinoma bolniki zbolijo med 10. in 14. letom.
  • Sladkorna bolezen tipa 2 je povezana predvsem z nezdravim načinom življenja in prekomerno telesno težo. Pri tem tipu bolezni trebušna slinavka še vedno proizvaja inzulin, a ne dovolj za uravnavanje količine sladkorja v krvi. Sladkorna bolezen tipa 2 se običajno pojavi pri osebah po 45. letu starosti, postaja pa vse bolj razširjena tudi med mladimi in otroci. Dejavniki tveganja, ki pospešijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2 so pomanjkanje gibanja, debelost, stres, starost in dednost.
  • Nosečnostna sladkorna bolezen je pogostejša pri nosečnicah z čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Navadno je začasna in izgine po končanem dojenju. Tveganje za njen pojav lahko zmanjšamo z vzdrževanjem primerne telesne teže, zdravo prehrano in redno telesno vadbo.
  • Drugi tipi sladkorne bolezni se pojavijo kot stanje kronične hiperglikemije. Vzrok je obolenje trebušne slinavke, uživanje nekaterih zdravil in okužbe.
  • Motena toleranca za glukozo je najblažja oblika kronične hiperglikemije. Njena značilnost je povečano tveganje za razvoj okluzivne arteroskleroze. Pri pojavljanju v srednji in starejši dobi je sorodna s sladkorno boleznijo tipa 2.
  • Mejna bazalna glikemija je mejno zvišanje količine krvnega sladkorja od 6.1 do 6.9 mmol/l

3. Zdravljenje sladkorne bolezni

Zdravljenje sladkorne bolezni obsega dve veliki skupini ukrepov:
  • sprememba življenjskega sloga z zdravim načinom prehranjevanja, zadostno telesno dejavnostjo in primerno telesno težo je osnovni ukrep v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2. Tudi pri sladkorni bolezni tipa 1 in pri drugih oblikah sladkorne bolezni zavzema zdrav življenjski slog pomembno mesto.
  • zdravljenje z zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni: na voljo so peroralna antidiabetična zdravila (tablete) in inzulin. Zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki začnemo takrat, ko nefarmakološko zdravljenje po treh mesecih ne zadošča za vzdrževanje ciljne ravni urejenosti glikemije. Zdravljenje z inzulinom pa začnemo takrat, ko nefarmakološki ukrepi skupaj z najvišjimi odmerki peroralnih antidiabetikov ne zadoščajo za vzdrževanje ciljne ravni urejenosti glikemije. Vobeh primerih pa je zelo pomembno, da nadaljujemo z nefarmakološkim zdravljenjem oziroma ga še krepimo.

4. V Sloveniji 125.000 ljudi z diabetesom

V Sloveniji je po raziskavah in ocenah Inštituta za varovanje zdravja 125.000 ljudi s sladkorno boleznijo, okoli 80.000 pa jih prejema zdravila za diabetes.

5. Diabetes posledično povzroča okvaro ali odpoved organov

Vsi tipi bolezni zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina povzročajo moteno presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter posledično okvaro ali odpoved telesnih organov, še zlasti oči, ledvic, živcev, srca in ožilja.

6. Akutni zapleti sladkorne bolezni

Med akutne zaplete sladkorne bolezni spadata diabetična ketoacidoza (DKA) in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS). Vzrok prej opisanih stanj je zvišana raven katabolnih hormonov kot posledica absolutnega (sladkorna bolezen tip 1, nekrozantni pankreatitis, opustitev insulinskega zdravljenja) ali pa relativnega (stres, okužba, zdravljenje s kortikosteroidi) pomankanja inzulina.

Zaradi pomankanja inzulina in ob povišani koncentraciji katabolnih hormonov nastane povečana glukoneogeneza in glikogenoliza v jetrih, istočasno pa periferna tkiva (pomanjkanje inzulina in neodzivnost zaradi katabolnih hormonov) ne privzemajo glukoze. To pomeni, da je v krvi zelo povišana koncetracija glukoze. V ledvicah nastane osmotska diureza, kar vodi v dehidracijo in izgubo elektrolitov. Pomankanje hormonov istočasno povzroči še lipolizov maščobnih tkivih. Ta izplavljajo v kri proste maščobne kisline. Slednje so substrat za ketogenezo v jetrih, ki se vrši večinoma pri sladkorni bolezni tipa 1. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa je še vedno zadosti insulina, da preprečuje nastanek ketonskih teles v hepatocitih in s tem posledično metabolno acidozo.

7. Diabetična ketoacidoza

Diabetična ketoacidoza nastane navadno kot posledica napak pri zdravljenju sladkorne bolezni, novoodkrite sladkorne bolezni, stresnih stanj, okužb, poškodb ... Za diabetično ketoacidozo so značilni: hiperglikemija, ketonemija in metabolna acidoza. Simptomi in znaki: zadah po acetonu, hiperventilacija, slabost, bruhanje, večkrat hude bolečine v trebuhu, hipotenzija, tahikardija, poliurija, polidipsija, hujšanje, motnje zavesti (redko).

8. Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom

Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom je stanje hude izsušenosti z hiperosmolarnostjo plazme, hudo hiperglikemijo in predledvično uremijo. Izsušenost nastane zaradi osmotske diureze, ker je v krvi prekomerna koncentracije glukoze. Ketonemija ni prisotna, ker pankreas izloča še zadosti insulina, ki v jetrih prepreči nastanek ketonskih spojin – zaradi tega ni predhodnih simptomov metabolne acidoze in ponavadi nastane kot dolgotrajen zaplet pri sladkorni bolezni tipa 2. Vzrok nastanka zapleta je zvečine nepoznana sladkorna bolezen, na katero se nacepi še dodaten zaplet: okužba, zdravljenje z diuretiki, pitje sladkanih pijač, zmanjšana sposobnost nadomeščanja tekočin (slabši občutek za žejo) in slabše delovanje ledvic. Simptomi in znaki: suhe sluznice, sfrknjen, hrapav in rjavo obložen jezik, zmanjašana napetost kože, mehka zrkla, hipotenzija, tahikardija, zožena zavest kot posledica hiperosmolarnosti, huda hiperglikemija >50 mmol/l, hipernatrijemija 150-180 mmol/l, močno zvičana kon. sečnine in kreatinina, zvišana osmolarnost.

9. Hipoglikemija

Hipoglikemija nastane kot zaplet terapije sladkorne bolezni. Vzroki, ki vodijo v hipoglikemično stanje so: nezadosten ali izpuščen obrok, prevelik odmerek insulina ali tablet (celo v samomorilne namene), težja telesna aktivnost, ledvično odpovedovanje, ki zmanjša izločanje sulfoniluree.

Klinična slika, ki pri tem nastane:
  • pri konc. glukoze <3mmol/l se pojavijo znaki: lakota, tremor, motnje vida, potenje palpitacije, bledica,
  • pri konc. glukoze <2.5 mmol/l se pojavijo znaki, ki nastanejo zaradi pomanjkanja glukoze v možganih: nezbranost in zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaspanost. motnje mišljenja,zmedenost, lahko agresivnost,
  • pri konc. glukoze <2mmol/l: pojav krčev, zavest vse bolj motena (nezavest pri 1 mmol/l).

10. Zdravljenje:

  • če ni motenj zavesti: zaužitje sladkorja, sadnega soka, po potrebi čez 5-10 minut to ponovi,
  • če pride do motnje zavesti: intramuskularna injekcija 1 mg glukagona ali intravenska injekcija 100 ml 50%glukoze.

11. Sladkorna bolezen 2006 razglašena za epidemijo

Z resolucijo so leta 2006 sladkorno bolezen oziroma diabetes razglasili za epidemijo, ki jo je treba zaustaviti. Za to boleznijo je namreč danes na svetu obolelih okoli 250 milijonov ljudi, kar predstavlja okoli šest odstotkov svetovnega odraslega prebivalstva, do leta 2025 pa naj bi to število naraslo na 380 milijonov. Svetovni dan sladkorne bolezni, 14. november, so Združeni narodi potrdili decembra 2006, ko so sprejeli tudi resolucijo o sladkorni bolezni.




Vir strokovnih informacij:
Valnea Jurečič, Sladkorna bolezen
Vilma Urbančič, Sladkorna bolezen
Martin Lasič, Akutni zapleti sladkorne bolezni



lekarna Kontracepcija

Kontracepcija


1. Kaj je kontracepcija?
2. Kako deluje kontracepcija?
3. Katere kontracepcijske metode poznamo?
4. Katero kontracepcijsko sredstvo je najboljše?
5. Kaj je moški kondom?
6. Kaj je ženski kondom?
7. Kaj so spermicidi?
8. Kaj je maternični vložek?
9. Kaj je kontracepcijska tabletka?
10. Ali obstajajo tudi naravne kontracepcijske metode?
11. Ali je sterilizacija tudi kontracepcijska metoda?
12. Kontracepcijske tabletke
13. Jutranja tabletka
14. Dojenje ni nujno zaščita pred neželeno nosečnostjo
15. Mini pilule
16. Novejša kontracepcija
17. Moška kontracepcijska tabletka
18. Po prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk
19. Želena nosečnost
20. Kaj prinaša prihodnost?


1. Kaj je kontracepcija?


Potreba po kontracepciji se spreminja glede na starost in spolne navade. Danes so na voljo številne kontracepcijske metode, tako da lahko vsaka ženska izbere tako, ki ji najbolj ustreza. Hormonska kontracepcijska sredstva (tabletke, injekcije, obliži) preprečijo ovulacijo in spremenijo lastnosti sluzi materničnega vratu, tako da postane neugodna za semensko tekočino. Mehanske metode (kondomi, diafragme, maternični vložki) preprečujejo, da bi semenska tekočina prišla v stik z jajčecem, torej oploditev. Naravne metode (merjenje temperature, opazovanje cervikalne sluzi, izračunavanje plodnih dni glede na dolžino menstrualnega cikla) odkrivajo plodne dni in ženski pomagajo, da se z vzdržnostjo izogne zanositvi.

2. Kako deluje kontracepcija?

Da zanosite, mora priti v telesu do različnih sprememb. Poleg tega da morate imeti ovulacijo in zdrava jajčeca, se mora spremeniti tudi kemična sestava tekočine v nožnici, tako da lahko semenska tekočina potuje proti maternici in se ena od semenčic združi z jajčecem. Maternična sluznica mora biti odebeljena, da se oplojeno jajčece lahko ugnezdi. Kontracepcija deluje tako, da prepreči vsaj eno od naštetih sprememb.

3. Katere kontracepcijske metode poznamo?

Poznamo več kontracepcijskih sredstev in metod

  • kondom: kontracepcijsko sredstvo za moške in ženske;
  • hormone: tabletke, injekcije, hormonski vsadki;
  • sredstva, ki delujejo na endometrij: maternični vložki;
  • naravne metode: merjenje temperature, opazovanje cervikalne sluzi, izračunavanje plodnih dni glede na dolžino menstrualnega cikla;
  • spermicide;
  • trajno neplodnost ali sterilizacijo.

4. Katero kontracepcijsko sredstvo je najboljše?

Edina povsem zanesljiva metoda za preprečevanje nosečnosti je vzdržnost. Da pa bi lahko v spolnosti uživali, so ljudje razvili številne kontracepcijske metode, od katerih ima vsaka prednosti in slabosti. Pomembni dejavniki, ki vplivajo na izbiro primerne kontracepcijske metode za posamezno žensko, so njeno zdravje, življenjski slog in stalnost razmerja s partnerjem. Dobro je, da se o kontracepcijski metodi podrobno pogovorite z ginekologom in izberete takšno, ki vam bo najbolj ustrezala in bo premagala vaša dvome. Če imate hčerke v obdobju odraščanja, jih pravočasno in na ustrezen način poučite o pomenu kontracepcije.

5. Kaj je moški kondom?

Kondom je zelo tanka gumijasta cevka iz lateksa, ki prekrije penis, ko je v erekciji pred spolnim odnosom. Med ejakulacijo se semenska tekočina ujame v gumijasto cevko in se ne razlije v nožnico.

Ob pravilni uporabi je kondom 96-odstotno zanesljiv. Moški kondom obenem varuje pred spolnimi boleznimi in aidsom, zato ga je treba redno uporabljati.

6. Kaj je ženski kondom?

Tudi ženski kondom je tanko prekrivalo iz lateksa, ki ga vstavimo v nožnico, tako, da prekrije njene stene in preprečuje, da bi semenska tekočina prišla v stik z nožnico. V pravilno lego ga namestimo z dvema prstoma. Njegova zanesljivost je podobna kot pri moškem kondomu.

7. Kaj so spermicidi?

Spermicidi so kemične snovi, ki uničijo semensko tekočino. Na tržišču so v obliki kreme, gela, pene, nožničnega vložka in pršil. Pred spolnim odnosom jih namestimo globoko v nožnico. Navadno jih uporabljamo za dodatno zaščito v kombinaciji s katero drugo kontracepcijsko metodo, npr. s kondomom. Če jih uporabljamo samostojno, so manj učinkoviti.

8. Kaj je maternični vložek?

Učinkovitost materničnega vložka s hormonom levonorgestrelom (pravimo mu tudi intrauterini sistem) je primerljiva s sterilizacijo, zaščita se ohranja do pet let in omogoča hitro možnost ponovne zanositve. Ko ga ginekologi vstavijo v maternico, lahko ženska nanj tako rekoč pozabi za pet let, res pa je, da je metoda bolj primerna za ženske, ki so že rodile, pri drugih je maternica večinoma za vložek premajhna. Poleg izjemne zaščite in možnosti hitre zanositve po odstranitvi intrauterini sistem odlikuje lokalno delovanje v maternici, zato ne povzroča stranskih učinkov na telo. Zaradi lokalnega delovanja je metoda primerna za vse tiste ženske, ki sicer ne bi mogle uporabljati hormonske kontracepcije (npr. kontracepcijskih tabletk). To so na primer doječe matere, ženske, ki imajo jetrna ali srčno-žilna obolenja, migrenozne glavobole z avro, oziroma ženske, starejše od 35 let, ki imajo migrene, četudi brez avre. Enako je s kadilkami po 35. letu.

9. Kaj je kontracepcijska tabletka?

Pri kontracepcijski tabletki delujejo kontracepcijsko hormoni. Tabletka prepreči ovulacijo, torej mesečno sproščanje jajčec iz jajčnikov. Spremeni sluz v materničnem vratu, da postane gosta in lepljiva, zato semenčice težko pridejo v maternico. Na voljo je več vrst tabletk: tabletke z dvema hormonoma, minitabletke z enim hormonom in druge oblike. Metoda je več kot 99-odstotno zanesljiva. Tabletke je treba jemati vsak dan, 21 dni v ciklusu. O tem, katere vrste tabletk so za vas primerne, se pogovorite z zdravnikom.

10. Ali obstajajo tudi naravne kontracepcijske metode?

Da, temeljijo na naravnih znakih ovulacije. Pri naravni metodi ugotavljate plodne dni, v katerih naj ne bi imeli spolnih odnosov, če pa jih boste imeli, morate uporabljati kondom.

Kako določamo plodne dni?
Plodne dni določamo:

  • z merjenjem telesne temperature, ki se spremeni po ovulaciji;
  • z merjenjem ravni LH (luteinizirajočega hormona) s Clearplanom, ki pokaže, da bo ovulacija nastopila v naslednjih 24 do 36 urah.
Opisani metodi nista zanesljivi, ker ne vemo natančno, koliko časa preživi semenska tekočina. Če ste imeli spolni odnos pred ovulacijo, je možno, da bo semenska tekočina še aktivna, ko se bo jajčece sprostilo.

Pri kontracepcijski metodi Persona merimo naraščanje in upadanje količine ženskih hormonov v seču. Njena zanesljivost je v kliničnih preizkušanjih približno 94-odstotna.

11. Ali je sterilizacija tudi kontracepcijska metoda?

Da, pri ženskah, ki že imajo otroke in želijo uživati v spolnosti brez strahu, da bi ponovno zanosile, ali pri ženskah, ki imajo hude zdravstvene težave. S sterilizacijo prekinejo (zamašijo) jajcevode, da jajčece ne more dospeti do maternice in se oploditi.

12. Kontracepcijske tabletke

Kontracepcijska tabletka so najbolj priljubljena oblika hormonske kontracepcije. Postale so ena najvarnejših in najzanesljivejših metod kontracepcije. To pomeni, da ženska lahko ponovno zanosi po prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk.

Kombinirane kontracepcijske tabletke vsebujejo dve učinkovini estrogen in progestagen:

  • preprečujejo mesečno sproščanje jajčeca (ovulacijo),
  • zgostijo sluz na vhodu v maternico in tako semenčicam otežijo prehod,
  • stanjšajo maternično sluznico in tako ublažijo mesečne krvavitve.

Progestagen je pomemben del novejših kontracepcijskih tabletk, saj:
  • ugodno vplivajo na kožo in lase,
  • preprečujejo zadrževanje vode v telesu in tako zmanjšujejo možnost povečanja telesne teže zaradi jemanja kontracepcijskih tabletk.

Po več kot 50 letih uporabe estrogena v kontracepcijskih tabletkah je zdaj na voljo tudi tabletka z naravnim, telesu lastnim estrogenom estradiolom.

13. Jutranja tabletka

Dragocena zaščita je nujna kontracepcija, ki jo poznamo pod imenom jutranja tabletka. Ta »izhod v sili« uporabimo čim prej (v prvih 24 urah) po nezaščitenem spolnem odnosu (lahko čakamo tudi do 72 ur, vendar se učinkovitost zmanjša) in z njim onemogočimo zanositev s preprečenjem ovulacije.

Visoko učinkovita metoda nujne kontracepcije je na voljo tudi v Sloveniji. Gre za samoplačniški preparat (Norlevo – levonorgestrel, škatlica z 2 tabletkama), ki ga lahko ženske, starejše od 16 let, dobijo v lekarnah brez recepta ob predložitvi osebnega dokumenta. Tudi dekleta, mlajša od 16 let, lahko uporabijo to obliko zaščite, vendar morajo k svojemu izbranemu zdravniku po beli, samoplačniški recept.

14. Dojenje ni nujno zaščita pred neželeno nosečnostjo

Ena najbolj ogroženih skupin za neželeno zanositev ženske od 25. do 34. leta starosti, t.j. ženske v obdobju največje plodnosti. Med njimi so najbolj »na udaru« tiste, ki so kdaj že umetno prekinile nosečnost. »Če pride do ene neželene nosečnosti, je to znamenje, da ženska slabo uporablja kontracepcijo, zato je verjetnost, da v prvih dveh letih po prvem 'sprodrsljaju' ponovno zanosi in ponovno prekine nosečnost, tudi do petkrat višja kot pri splošni populaciji žensk. V večji nevarnosti za neželeno nosečnost so tudi ženske po porodu, ki v prvih dveh letih po porodu dvakrat do trikrat pogosteje zanosijo kot sicer, ker zmotno predvidevajo, da so zaradi dojenja manj plodne. V resnici dojenje le malo zmanjša plodnost in je manj zanesljiva zaščita.

Po porodu ginekologi priporočajo tri metode zaščite: kontracepcijske injekcije, ki jih lahko uporabimo že tri tedne po porodu, novo mini pilulo ali maternični vložek s hormonom ali dosledno rabo kondoma.

15. Mini pilule

Poleg intrauterinega sistema (maternični vložek) imamo na voljo tudi progestagenske mini pilule (Cerazette), ki ne vsebujejo estrogenov, zato jih lahko predpisujejo tistim skupinam žensk, ki oralne hormonske kontracepcije sicer ne smejo jemati. Mini pilulo ženske jemljejo po posebnem režimu, ki ga do zdaj nismo poznali: 28 dni brez premora.

16. Novejša kontracepcija

Dobro leto je na slovenskem tržišču tabletka Yaz, v ZDA pa imajo ženske z njo že nekajletne, po statističnih podatkih sodeč pozitivne izkušnje. Njen zavojček skriva 28 tabletk, 24 z aktivno učinkovino in 4 tabletke brez hormonske učinkovine, ki jih ženske zaužijejo brez premora. To je novost glede na dosedanjo prakso, po kateri tabletke jemljemo 21 dni, nato v tednu, ki sledi, počakamo na mesečno krvavitev in načnemo nov zavitek 8. dan po zadnji tabletki.

Neprekinjeno jemanje prispeva k boljšemu nadzoru menstrualnega cikla, k manjšim, kratkotrajnejšim menstrualnim krvavitvam in k zmanjšanju stranskih učinkov, ki jih ženske sicer občutijo med sedemdnevnim premorom. Nov režim 24/4, ki ga prinaša tabletka Yaz, zaradi skrajšanega obdobja odtegnitve hormonov zmanjša pogostost glavobolov, odpravi občutek napihnjenosti, napetosti v prsih, bolečine v spodnjem delu trebuha, razdražljivost in druge težave, ki jih povezujemo s predmenstrualnim sindromom (PMS). V nekaterih državah je tabletka indicirana tudi za zdravljenje hujše oblike PMS, predmenstrualne disforične motnje (PMDM) in zmernih aken. 28-dnevno neprekinjeno jemanje hormonov prinaša še eno pomembno prednost: zmanjša verjetnost, da bi ženske pozabile vzeti kakšno tabletko oziroma prepozno načele nov zavojček. Ker pri ultranizkodozni hormonski kontracepciji neredno jemanje hitreje vodi v neželeno nosečnost, je nov režim jemanja zelo pomembna pridobitev, saj povečuje učinkovitost zaščite.

17. Moška kontracepcijska tabletka

Večina hormonskih kontraceptivov za moške temelji na zmanjšanju produkcije semenčic, stranski učinek tega pa je zniževanje produkcije telesu lastnega hormona v modih. Ker je testosteron odgovoren za življenjsko moč in vitalnost, se moški ob njegovem upadanju slabše počutijo. Zato razvoj teži k dodajanju testosterona k hormonskim kontraceptivom, čeprav lahko tudi nenadzorovana uporaba prevelikih odmerkov testosterona povzroča težave, na primer agresijo pri moških. Zato raziskave potekajo v smeri uporabe takih učinkovin, ki ne bi imele neprijetnih stranskih učinkov.

18. Po prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk

Menstruacijski ciklus se prične s prvim dnem menstruacije in se konča tik pred nastopom naslednje menstruacije. Traja od 21 do 40 dni in ga lahko razdelimo v tri faze: folikularno, ovulacijsko in lutealno. Kadar jemljemo kontracepcijske tablete, hormoni zavirajo  ovulacijo in spremenijo cervikalno sekrecijo. Po prekinitvi jemanja tablet se pojavi krvavitev.

V primeru jemanja kontracepcijskih tabletk v času jemanja le-teh ne dozori niti en folikel in se ne sprosti nobeno jajčece. Vaši hormoni „zaspijo” in navadno traja nekaj časa, da se po prenehanju jemanja kontracepcijskih tabletk vzpostavi normalno izločanje hormonov, ki vzdržujejo menstruacijski cikel. Ljudje smo različni, aktivnost hormonov je pri vsakem posamezniku drugačna. Pri nekaterih ženskah se menstruacija uredi takoj po prenehanju jemanja kontracepcije, pri drugih traja tudi več mesecev. Priporočamo, da se o tem natančneje pogovorite s svojim ginekologom.

19. Želena nosečnost

Za otroka se večina žensk danes odloči šele okoli svojega 30. leta, idealen čas za zanositev pa je med 20. in 25. letom. Ginekologi vztrajno svarijo, da se biološka ura hitro izteka in da naj ženske ne odlašajo z nosečnostjo. Sodobne metode kontracepcije niso le sredstvo za preprečevanje neželenih nosečnosti, temveč prinašajo tudi odgovornost pri odločitvah za načrtovanje nosečnosti. Treba je razumeti, da uporaba kontracepcije ne pomeni, da bo lahko ženska zanosila v trenutku, ko si bo to zaželela. Kontracepcija res ponuja to možnost, da ženska svobodno upravlja svoje življenje in načrtuje družino po svojih željah, vendar mora imeti vsaka v mislih tudi biološke omejitve, ki jih ne more premostiti nobena čudežna tabletka.

20. Kaj prinaša prihodnost?

Prihodi vedno novih, še varnejših in še učinkovitejših metod so rezultat dolgoletnih prizadevanj in raziskovanj, ki so usmerjena k izboljšavam in napredku. Farmacevtska podjetja v tem trenutku že razvijajo manjše maternične vložke, ki jih bodo lahko uporabljale tudi ženske, ki še niso rodile, ali ženske v perimenopavzi z zmanjšano maternico. Zelo kmalu bomo v Slovenijo dobili tudi nožnični prstan, ki si ga bodo ženske vstavile v nožnico za tri tedne, v pripravi pa so tudi progestagenski nožnični prstani, ki jih bodo lahko uporabljale doječe matere in druge skupine žensk, ki jim ginekologi ne smejo predpisovati oralnih kontraceptivov. Napreduje tudi razvoj spermicidov, kondomov za moške in ženske, kontracepcijskih gobic in ne nazadnje kontracepcijskih tabletk za moške.



vir: www.ezdravje.com
vir: www.dnevnik.si
Koristne povezave:
www.femalelife.si
www.your-life.com



lekarna Osteoartroza

Osteoartroza


1. Kaj se dogaja s hrustancem?
2. Kako prepoznamo osteoartrozo?
3. Kako ukrepati?
4. Neželeni učinki glukozamina


Verjetno ni človeka, ki ga ne bi vsaj kdaj pa kdaj zabolelo v tem ali onem sklepu, posebno v hladnejših in deževnih mesecih, ko sklepi postanejo še občutljivejši in pri nekaterih posameznikih delujejo kot pravi "napovedovalci" vremena.

Osteoartroza je najpogostejša bolezen sklepov, lahko bi rekli, da je tudi najbolj razširjena revmatska bolezen, od tu tudi drugi izrazi za osteoartrozo kot so degenerativni revmatizem, osteoartritis in spondilartroza.

Za osteoartrozo je značilno propadanje sklepnega hrustanca, ki vodi v prizadetost sklepne ovojnice (vnetje, zadebelitev) in kostnine (nastajanje cist in kostnih izrastkov – osteofitov). Kasneje lahko sledi prizadetost mehkih sklepnih struktur, kit in mišic.

Osteoartrotične spremembe nastajajo počasi in jih začnemo čutiti z bolečinami in zmanjšano gibljivostjo prizadetih sklepov. To so najpogosteje kolena, prsti rok, palčni sklep na nogi, kolki in hrbtenica.

Poleg staranja na nastanek te bolezni vplivajo dedna nagnjenost, debelost, anatomske nepravilnosti sklepov in hrbtenice, poškodbe in prevelika obremenitev sklepov. Lahko se pojavi tudi zaradi sprememb, ki jih na sklepih povzročajo druge revmatične bolezni kot sta revmatoidni artritis in protin.

1. Kaj se dogaja s hrustancem?


Medsebojni vplivi spremenjene presnove hrustanca, sklepne tekočine, kostnine in ovojnice vodijo v najhujših primerih do popolne izgube sklepnega hrustanca – potrebna je zamenjava sklepa. Vendar se bolezen ne pojavi nenadoma, razvija se počasi z občasnimi poslabšanji, ki nas opozarjajo, da se nekaj dogaja v našem skeletu.

Potek obrabljanja hrustanca:
  • zaradi drobljenja vrhnjih slojev hrustanec postaja vse bolj hrapav, nastajajo neravne površine, razpoke pa sčasoma sežejo do pod hrustancem ležeče kosti,
  • odkrušeni vrhnji deli razpokanega hrustanca se sproščajo v sklepni prostor in povzročajo vnetje (sinovitis), sklepna ovojnica se zadebeli in proizvaja več tekočine (oteklina),
  • hrustanec postaja vse tanjši, fiziološki odziv na to stanje pa je močnejša tvorba nove kosti, nastajajo izrastki (osteofiti), ki dodatno zmanjšujejo gibljivost.

2. Kako prepoznamo osteoartrozo?

Bolečina in zmanjšana gibljivost sklepov sta spremljevalki osteoartroze.

  • bolečine, ki se poslabšajo ob obremenitvah,
  • prehodna okorelost po mirovanju,
  • postopna odebelitev - deformacija sklepa, oteklina,
  • slabša gibljivost sklepov,
  • »škripanje« v sklepih,
  • oslabele obsklepne mišice,
  • bolečine z žariščem v vratni hrbtenici, ki še širijo na ramena, proti lopaticam, v roke in sprednji del prsnega koša; zvečajo se ponoči in ob naporu, spremlja jih lahko glavobol, šumenje v ušesih, vrtoglavost, mravljinčenje in omrtvičenje rok ali prstov,
  • bolečine v križu, tudi pojav akutnega lumbaga in išiasa.

3. Kako ukrepati?

Napredovanje bolezni je zelo odvisno od posameznika. Z zdravo telesno težo, rednim gibanjem in fizikalno terapijo lahko dosežemo manj bolečin ter manjšo potrebo po zdravilih iz skupin analgetikov in nesteroidnih antirevmatikov, ki jih zaužijemo ali pa nanašamo lokalno (geli, kreme) oz. vnesemo neposredno v sklep z injekcijo.

V zadnjem desetletju se vse bolj uveljavlja posebna skupina počasi delujočih zdravil, v katero uvrščamo glukozaminijev sulfat, hondroitinsulfat, diacerin in hialuronsko kislino.

Glukozamin je naravna sestavina številnih tkiv v telesu (vezivo, koža, kite, hrustanec). V hrustančnem matriksu in sklepni tekočini sodeluje pri obnavljanju hrustanca tako, da spodbuja sintezo ključnih sestavin, glukozaminoglikanov in proteoglikanov. Glukozmin sulfat je pridobljen s posebnim postopkom iz hitina v lupinah školjk.

Glukozamin ne le olajša težave, temveč tudi upočasni napredovanje bolezni, saj hkrati služi kot substrat za izgradnjo ključnih proteinov hrustančevine in ohranjanje hrustančnega matriksa.

V raziskavah se je pokazalo zelo dobro prenašanje zdravil z glukozaminom. Možne so blage prehodne motnje prebavnega sistema, vendar je število stranskih učinkov manjše kot pri antirevmatikih. Glukozamin lahko uživamo tudi sočasno z antirevmatiki.

Tako kot velja pri vseh naravnih zdravilih za zdravljenje kroničnih bolezni velja tudi pri glukozaminu, da je potrebno redno in dolgotrajno uživanje. Prvi učinki se ponavadi pojavijo v dveh do osmih tednih. Če je temu tako, priporočamo neprekinjeno jemanje. Če želimo začasno prekiniti s terapijo, to lahko storimo šele po tromesečnem rednem jemanju in še to za obdobje, ki naj ne bo daljše od dveh mesecev.

4. Neželeni učinki glukozamina

Glukozaminijev sulfat v obliki kompleksa z natrijevim kloridom so in uživajo množice, ob tem imajo različne izkušnje. Poleg ugodnih učinkov na sklepe, ki jih potrjujejo raziskave, so poročali tudi o pojavu neželenih učinkov. Poleg znanih in bolj pogostih neželenih učinkov (glavobol, utrujenost, slabost, bolečine v trebuhu, slaba prebava, driska, zaprtje) poročajo o posameznih primerih, kjer je prišlo do bruhanja, omotice, poslabšanja obstoječe astme in pri sladkornih bolnikih tudi do slabšega nadzora glukoze v krvi. Poročali so tudi o povišanih vrednostih holesterola. Gre za primere, pri katerih ne morejo ugotoviti, ali je neželeni učinek posledica jemanja glukozamina ali posledica kakšnih drugih naključnih dogodkov.



OPOZORILO: pri ljudeh, alergičnih na morske sadeže, lahko glukozamin izzove alergično reakcijo !!!

Posvetujte se o smiselnosti uživanja glukozamina za vas s farmacevtom ali zdravnikom.



lekarna Depresija

Depresija


1. Kaj je depresija?
2. Bolečina kot znak depresije
3. Vzroki depresije
4. Zdravljenje depresije
5. Zdravila zoper depresijo (antidepresivna zdravila)
6. Kako si lahko pomagate sami
7. Kako pomagati depresivnemu bolniku


1. Kaj je depresija?


Depresija je zelo pogosta čustvena motnja, ki se kaže na različne načine, vselej pa vpliva na človeka v celoti – na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Vpliva na to, kaj mislite o sebi in svojem življenju, kako čutite in kako doživljate svet okrog sebe, vpliva na vaš spanec, apetit in razna telesna dogajanja. Depresija ni le prehodna slaba volja ali bežno žalostno razpoloženje. Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo. Depresivni ljudje sami sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zanje je značilno, da močno občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko drugi ljudje teh znakov pri njih skorajda ne opazijo. Tudi zdravnik večine znakov, s katerimi se kaže depresija, z običajnimi preiskavami ne more odkriti.

Če vas prizadene depresija, je zelo pomembno, da se o svojih težavah pogovorite z drugimi ljudmi. Čim bolj podrobno jih opišite tudi zdravniku, pri katerem boste poiskali pomoč. Razkrijte mu vse svoje težave, tudi tiste, ki se vam zdijo nepomembne.

2. Bolečina kot znak depresije

Kadar se bolečine pojavijo brez poškodbe tkiva ali pa je poškodba tkiva v ospredju klinične slike nesorazmerno majhna, si mora zdravnik vzeti čas za skrben pregled, med katerim bo morda našel katerega od bolj običajnih in značilnih znakov depresije. Morda vam bo postavljal vprašanja, ki se vam bodo zdela nenavadna ali celo nepotrebna. Toda prav taka vprašanja mu bodo pomagala postaviti diagnozo, vam pa močno zmanjšala trpljenje.

Najpogostejši znaki depresije so:

  • dolgotrajna žalost, tesnoba ali občutek praznine,
  • črnogledost, občutja brezupa,
  • občutja nemoči, brezvrednosti in krivde,
  • izguba zanimanja in veselja do stvari in dejavnosti, ki ste jih nekoč radi počeli,
  • izguba zanimanja in veselja do spolnosti,
  • nespečnost, zgodnje jutranje zbujanje ali pa pretirano dolgo spanje,
  • izguba apetita in telesne teže ali pa pretirana ješčnost in pridobivanje teže,
  • pomanjkanje energije, utrujenost in splošna upočasnjenost,
  • misli o smrti, o samomoru,
  • nemir, razdražljivost,
  • otežena koncentracija, spominjanje in odločanje.


Vsi znaki skoraj nikoli niso izraženi hkrati; tudi bolečine niso vselej na istem mestu in enako močne. Najmočneje izraženi in tudi najbolj moteči so lahko prav različni telesni znaki, med njimi tudi bolečine. Vendar pa je tudi pri teh bolnikih mogoče zelo hitro, morda le z nekaj vprašanji, zaslutiti in potrditi, da gre za depresivno bolezen.

3. Vzroki depresije

Na nastanek depresije vpliva troje dejavnikov: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Če je kdo v družini že zbolel za depresijo, je bolj verjetno, da se bo to zgodilo tudi vam. To kaže, da prirojene lastnosti niso nepomembne. Pomembno vlogo pri nastanku depresije imajo tudi človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti in katerih pogled nase in na svet je prežet s pesimizmom.

Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih) ali pa nenadni dogodki, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost (npr. izguba drage osebe, izguba službe, upokojitev).

Natančne povezave med depresijo in občutenjem bolečine še ne poznamo, vendar velja, da lahko dolgotrajno depresivno razpoloženje močno zniža bolečinski prag, tako da bolečino občutimo kot dosti hujšo. Velja pa tudi obratno: dolgotrajna in huda bolečina lahko sproži depresivno čustvovanje.

4. Zdravljenje depresije

Današnje znanje o nevrokemičnih procesih pomaga bolje razumeti nastanek depresije in zaznavanje bolečine. Pri tem niti ni pomembno, ali depresija nastane zaradi kronične bolečine ali neodvisno od nje ali pa je vzrok zanjo. Obe, depresija in kronična bolečina, imata nekatere skupne biološke poti, kar je zdravniku lahko v pomoč pri zdravljenju z zdravili. Na razpolago je vse več učinkovitih zdravil, uporablja pa se tudi več vrst psihoterapije, ki pomaga depresivnemu bolniku. Nekaterim bolj pomaga psihoterapija, drugim zdravila. Pri večini je najbolj uspešna kombinacija obojega: zdravila omilijo in odpravijo bolezenske znake, psihoterapija pa pomaga pri učinkovitejšem spopadanju z življenjskimi težavami. Pomembno je, da se depresija pri večini ljudi lahko zdravi ambulantno.

5. Zdravila zoper depresijo (antidepresivna zdravila)

Zoper depresijo obstaja več skupin zdravil, ki delujejo na različne biokemične snovi in s tem na biološke procese v možganih. Upoštevati pa je treba, da ta zdravila učinkujejo šele po treh ali štirih tednih in imajo lahko tudi neželene učinke, na katere vas bosta opozorila zdravnik in farmacevt.

Pomembno je tudi, da zdravil ne nehate jemati prezgodaj. Treba jih je jemati še nekaj mesecev po tem, ko se počutje izboljša in izginejo vsi znaki depresije ter se tudi bolečina že močno omili.

Zdravila za zmanjševanje tesnobe (pomirjevala) in zdravila z uspavalnim učinkom nimajo antidepresivnega učinka. Včasih pa jih zdravnik – vsaj začasno – predpiše skupaj z antidepresivnimi zdravili, ker s tem hitreje ublaži najbolj neprijetne znake depresije.

6. Kako si lahko pomagate sami

Depresija v človeku povzroči občutke utrujenosti, izčrpanosti, odvečnosti, nevrednosti, obupa in nemoči; zaradi bolečine, za katero zdravnik ne najde organskega vzroka, se bolnik lahko počuti kot »simulant«. Takšne črne misli in občutki so del depresije in se nikakor ne skladajo z resničnostjo. Zato ne verjemite sebi in svojim občutkom. Ti bledijo in izginjajo, ko postaja zdravljenje učinkovito. To boste pospešili, če boste upoštevali naslednja priporočila.

  • Ne postavljajte si težko dosegljivih ciljev in ne nalagajte si prevelikih odgovornosti.
  • Velike naloge razdelite v več manjših, rešujte jih po vrsti, ne vseh hkrati.
  • Od sebe ne pričakujte preveč, kajti to lahko poveča občutek neuspešnosti.
  • Poskušajte biti v družbi, čeprav se vam zdi, da bi vam bolj prijala samota.
  • Udeležujte se dejavnosti, ki vas lahko razvedrijo. Ukvarjajte se s športom, pojdite v kino, na družabna in verska srečanja. Ne bodite pa razočarani, če vaše razpoloženje ne bo takoj boljše.
  • Vzemite si čas, da boste v miru pojedli, hrana pa naj bo privlačna na pogled, okusna, sveža in zdrava.
  • Skrbite za svoje telesno počutje in telesno kondicijo. Razgibajte se, pojdite v naravo, tudi v mestu čim več hodite peš.
  • Skrbite za svojo zunanjost, negujte svoje telo, tudi če se vam zdi odveč, bodite pozorni na to, kako ste oblečeni, kakšen je vaš videz.
  • Ne utapljajte svoje potrtosti v alkoholu, tudi kadar imate občutek, da bi to izboljšalo vaše počutje.
  • Ne poskušajte lajšati bolečin s protibolečinskimi zdravili. Učinek bo le kratkotrajen, bolečina pa nato še hujša.
  • Odložite velike življenjske odločitve. Dokler traja depresija, ne menjajte službe, ne poročajte se in ne ločujte, ne da bi se posvetovali s kom, ki mu zaupate in vas vidi bolj realistično, kot se vidite sami.
  • Ne pričakujte, da bo vse hitro prešlo samo od sebe; to se zgodi redko. Ne zvalite krivde nase, če izboljšanje ni tako hitro, kot ste pričakovali.
  • Nikar ne premlevajte svojih črnih misli in jih ne sprejemajte kot realnost. So le del depresije in bodo prešle, ko bo minila.
  • Pomembno je, da o svojih težavah govorite, čeprav se počutite izčrpani in nezanimivi za druge. Domači in prijatelji vam lahko pomagajo samo, če vedo, kako je z vami. To pa jim lahko poveste le vi, nihče ne more tega storiti namesto vas.
  • Ne jemljite nobenih zdravil po lastnem preudarku in glede zdravil upoštevajte samo nasvete svojega zdravnika.

7. Kako pomagati depresivnemu bolniku

Najpomembneje je, da depresijo prepoznate kot bolezen in je ne zamenjate z začasno žalostjo. Depresivnega bolnika poskušajte razumeti, bodite z njim potrpežljivi in ga spodbujajte. Pogovarjajte se z njim in ga pozorno poslušajte. Ne preslišite misli o samomoru, ki so pogosto izrečene in prevečkrat prezrte!

Pojdite z njim ven, na sprehod, v kino, v družbo. Vztrajajte pri povabilu, tudi če je sprva zavrnjeno. Spodbujajte ga k dejavnostim, ki so ga nekoč veselile, vendar ne zahtevajte od njega preveč. Prevelike zahteve namreč lahko povečajo občutke neuspešnosti.

Depresivnega bolnika ne obtožujte, da je bolan manj, kot pripoveduje, ali da nima »trdne volje« in se ne more »spraviti skupaj«. Če toži o bolečinah, mu verjemite in ga nikar ne prepričujte, da ga nič ne boli. Poskušajte mu pomagati, da bo svojo pozornost preusmeril k prijetnejšim in spodbudnejšim temam. Ne bodite nestrpni do njega in spodbujajte prepričanje, da je depresija sicer huda, vendar le začasna bolezenska motnja, ki bo minila, in takrat se bo spet počutil kot nekdaj.




Vir: www.ezdravje.com


lekarna Dojenčkov razvoj in prehrana

Dojenčkov razvoj in prehrana


Psihomotorni razvoj dojenčka ter njegovo doživljanje okolice sta od rojstva naprej tesno povezana s prehranjevalnim vedenjem, z namenom, da se iz nebogljenega, od drugih povsem odvisnega bitja razvije v samostojno osebo, sposobno preživetja.

Ob rojstvu ima zdrav novorojenček razvite primarne reflekse in avtomatizme, ki se jih ne zaveda. Za hranjenje je pomemben predvsem sesalni refleks in seveda refleks požiranja, ki prepreči, da hrana ne zaide v dihala. V prvih mesecih življenja dojenček še ne obvlada glavice in ostalih delov svojega telesa, pije pri prsih ali po steklenički in večino časa spi. Iz meseca v mesec postaja vse bolj sposoben obvladovati lastno telo, začne se zanimati za okolico, spremeni tudi ritem spanja.

V drugi polovici prvega leta postane dojenček razvojno (psihomotorno in čustveno) pripravljen na to, da začne osvajati veščine hranjenja. S tem je mišljena pripravljenost otroka za uvajanje nove hrane, tako glede vrste, gostote in okusa kot načina njenega sprejemanja. V tem starostnem obdobju je dojenček pripravljen na odstavljanje od prsi. Različni gibi v ustih, zmožnost dajanja hrane iz rok v usta in razvoj finih gibov prstov, obvladovanje pokončne drže telesa ter zmožnost komuniciranja so tiste veščine, ki jih dojenček osvoji do konca prvega leta življenja, da lahko je sam.

1. Kdaj se razvije katera spretnost?
2. Kdaj začeti otroka hraniti z žličko?
3. Kdaj začeti s hrano, ki zahteva žvečenje?
4. Kdaj bo naš malček jedel sam?
5. Pitje iz skodelice in stekleničke
6. Njegova volja, naše veselje
7. Dojenje
8. Prehrana z nadomestki za materino mleko
9. Uvajanje novih živil
10. Prehod na prilagojeno družinsko hrano


1. Kdaj se razvije katera spretnost?

  • Po četrtem mesecu postane sposoben sprejemati gostejšo hrano z žličko.
  • Nekoliko pozneje se hrano nauči žvečiti.
  • Med šestim in devetim mesecem začne posegati po hrani z roko, pozneje s prsti in jo dajati v usta.
  • Proti koncu prvega leta je otrok sposoben sam piti iz skodelice ali stekleničke.

2. Kdaj začeti otroka hraniti z žličko?

Po četrtem mesecu starosti se pri dojenčku začne izgubljati refleks »plazenja jezika«. Do takrat vsako hrano, ki mu jo ponudimo po žlički, z jezikom odrine iz ust. Kadar pri hranjenju po žlički kljub temu vztrajamo, moramo žličko sprazniti na drugo polovico jezika, pri čemer obstaja velika nevarnost, da bo hrana zašla v dihala. Med petim in sedmim mesecem se otrok nauči jesti kašasto hrano z žličko, pri osmem mesecu pa žličko sprazni že z ustnicami in ob tem tudi primakne glavo k žlički. V tem starostnem obdobju otrok že sedi ob opori ali samostojno, kar mu olajša požiranje čvrste hrane.

3. Kdaj začeti s hrano, ki zahteva žvečenje?

Po šestem mesecu se otrok začne učiti žvečenja. Sprva s premikanjem čeljusti navzgor in navzdol, pozneje (pri sedmih mesecih) s krožnim gibanjem čeljusti, kot odrasli. Veča se tudi gibljivost jezika (predvsem vstran), tako da med desetim in dvanajstim mesecem otrok obvlada žvečenje in mu brez strahu lahko ponudimo kašasto hrano. Strokovnjaki poudarjajo, da je čas začetka hranjenja z žličko zelo pomemben – nesmiselno je začeti prezgodaj (pred četrtim mesecem), prav tako je nesmiselno otroka hraniti le po steklenički ali ga samo dojiti celo prvo leto življenja.

4. Kdaj bo naš malček jedel sam?

Pri sedmih in osmih mesecih otrok ponavadi že samostojno sedi, kar mu omogoča večjo gibljivost v ramenih in rokah in večjo svobodo seganja po hrani. Sprva (pri šestih mesecih) sega po predmetih s celo roko, pri devetih do desetih mesecih pa začne posegati po hrani s prstki.

Razvije se tako imenovani »pincetni prijem«, značilen za devet-desetmesečne nadobudneže, ki se plazijo po vseh štirih, veselo pobirajo s tal majhne drobtinice in si jih dajejo v usta. Pri tej starosti otrok hote (zavestno) spusti predmet iz roke in poseže po drugem ter preprijema igrače iz roke v roko, kar mu tudi pri hranjenju omogoča, da postaja vse bolj samostojen.

Po desetem mesecu posega po žlički in si jo daje v usta, čeprav večina namesto žličke raje uporablja svoje prste. To je čas, ko mu lahko ponudimo koščke kruha, sadja, zelenjave in mesa – vse glavne skupine hranil.

5. Pitje iz skodelice in stekleničke

Otrok lahko srka mleko iz skodelice že po šestem mesecu, vendar mu veliko mleka priteče nazaj skozi ustne kotičke preden pogoltne, ker jezik refleksno potisne naprej. Ta refleks se izgubi proti koncu prvega leta. Ob prvem letu veliko otrok že zna samostojno držati skodelico z obema rokama in narediti nekaj požirkov, ne da bi se jim zaletelo.

Ko otrok posega po predmetih sam in jih zavestno daje v usta, je zmožen tudi sam piti iz stekleničke. V tej starosti lahko začnemo dajati otroka k počitku s stekleničko (pri devetih do desetih mesecih), seveda pa naj bo tekočina v steklenički brez sladkorja, zaradi nevarnosti razvoja zobne gnilobe.

6. Njegova volja, naše veselje

Vzporedno z osvajanjem veščin hranjenja poteka tudi otrokov psihosocialni razvoj, skupaj z razvijanjem višjih možganskih funkcij. Otrok začne komunicirati z okolico s smehom, čebljanjem, pozneje z zlogi izraža zadovoljstvo ob hranjenju. V drugi polovici prvega leta se nauči pokazati, da je sit. Sprva s pljuvanjem ponujene hrane, pozneje z odkimavanjem, pri enem letu pa hrano, ko je sit, vrže na tla. V tem starostnem obdobju otrok tudi začenja razumevati želje staršev in jih proti koncu prvega leta tudi zna izpolniti (kadar je seveda pri volji).

7. Dojenje

Dojenje je najbolj naraven in najbolj idealen način hranjenja dojenčka od rojstva do 1. leta starosti. V prvih 4 do 6 mesecih lahko izključno z dojenjem zagotovimo vse dojenčkove potrebe razen potreb po vitaminu D in fluoru. Po nasvetu pediatra mu lahko dajemo vitamin D3 (400–600 ME) za preprečevanje rahitisa in fluor (0,25 mg) za preprečevanje kariesa.

Prednosti hranjenja dojenčka z materinim mlekom

  • Vsebnost hranil v materinem mleku se v obdobju dojenja natančno prilagaja potrebam dojenčka (ločimo kolostrum, prehodno in zrelo mleko).
  • Sestava se spreminja tudi med hranjenjem (na začetku je mleko bolj tekoče in vodeno, da se dojenček najprej odžeja, proti koncu pa vsebuje več maščob in energije, da dojenček poteši lakoto).
  • Hranila iz materinega mleka se izredno dobro absorbirajo.
  • Materino mleko je izredno dobro prebavljivo in vsebuje tudi prebavne encime.
  • Beljakovine v materinem mleku varujejo pred alergijami, zato naj bi bili dojenčki, pri katerih obstaja tveganje za alergije, vsaj 6 mesecev izključno dojeni.
  • Vsebuje različne zaščitne snovi (imunoglobuline, lizozim in laktoferin), ki dojenčka varujejo pred okužbami.
  • Sesanje na prsih krepi razvoj čeljusti.
  • Dojenje ima tudi praktične prednosti: je na voljo vedno ob pravem času, v pravi obliki, je higiensko neoporečno in ima vedno pravo temperaturo.
  • Dojenje dolgoročeno vpliva na zdravje, npr. varuje pred prehranjenostjo (dojeni otroci imajo redkeje preveliko telesno težo).
Prednosti dojenja za mater
  • Dojenje takoj po rojstvu pomaga pri krčenju maternice,
  • spodbuja pristen stik med materjo in dojenčkom,
  • je praktično, mati privarčuje čas in denar, potreben za nabavo in pripravo nadomestka za materino mleko.
  • je bolj ekološko.

8. Prehrana z nadomestki za materino mleko

Če mati nima mleka ali ga ima premalo, lahko po posvetu v otroški posvetovalnici ponudi dojenčku industrijsko pripravljen nadomestek materinega mleka. Nadomestek za materino mleko je najbolj primerna tekoča mlečna hrana tudi v primeru, ko mati dojenčka preneha dojiti pred 12. mesecem starosti. Nikakor pa ni primerno nadomestilo kravje mleko.

Ločimo:

  • začetno mleko za dojenčke, ki je primerno od rojstva dalje;
  • nadaljevalno mleko za dojenčke: primerno od dopolnjenega 6. meseca starosti dalje.

Zakaj kravje mleko ni primerno za dojenčke do dopolnjenih 12 mesecev starosti?
  • Vsebuje preveč beljakovin in mineralov, kar obremeni ledvice.
  • Sestava maščob ni primerna; preveč je nasičenih maščobnih kislin in premalo esencialnih maščobnih kislin, ne vsebuje pa dolgoverižnih, večkratnenasičenih maščobnih kislin.
  • Vsebuje premalo vitaminov in joda.
  • Vsebuje premalo železa, ki se tudi slabo absorbira. Pomanjkanje železa lahko povroči slabokrvnost, ki jo drobne krvavitve iz prebavil še poslabšajo.

Ali lahko starši sami pripravijo nadomestek za materino mleko?

Pripravo nadomestka za materino mleko doma strokovnjaki močno odsvetujejo, saj bi bilo mleku potrebno dodati ustrezno količino vode, različne oblike škroba (glede na starost dojenčka), mlečni sladkor in ustrezno rastlinsko olje. Poleg tega bi mleku primanjkoval vitaminov (zlasti C in A), železa, joda, dolgoverižnih maščobnih kislin, vprašljivi pa sta tudi higiena priprave in mikrobiološka varnost.

9. Uvajanje novih živil

V začetku 5. meseca, najkasneje pa v začetku 7. meseca, energijska vrednost hranil v materinem mleku oz. nadomestku za materino mleko ne zadostujejo več za dojenčkovo hitro rast. Zdaj je že tako razvit, da se lahko nauči jesti po žlički. Vsako novo živilo mu sprva ponudimo le enkrat na dan v majhni količini, npr. 1 do 2 žlički, najprej v tekočem stanju. Nova živila uvajamo z razmikom 1 do 2 tednov, da se dojenček navadi na nov okus in ob morebitni preobčutljivostni reakciji lažje ugotovimo, katero živilo jo je povzročilo. Nove obroke uvajamo tako, da trikrat v razmiku 4 tednov en mlečni obrok nadomestimo z novim obrokom (zelenjavno-mesna kaša, žitno-mlečna kaša).

10. Prehod na prilagojeno družinsko hrano

Od 10. meseca dalje je otrok že tako razvit, da nastopi v prehrani več sprememb:
  • spreminja se gostota hrane (poleg tekoče in »zmiksane«, lahko zaradi novih zob jé tudi trdno hrano);
  • namesto 4 glavnih obrokov, navajamo otroka na družinski ritem prehranjevanja: 3 glavni obroki (zajtrk, kosilo in večerja) in 2 vmesna obroka (dopoldanska in popoldanska malica);
  • otrok je pri jedi vedno bolj samostojen;
  • hranimo ga lahko z vedno bolj raznolikimi živili,
  • najpomembnejše novo živilo, ki ga otroku ponudimo, je kruh.


Namesto jutranjega dojenja oz. stekleničke nadomestka za materino mleko lahko otroku postopoma do trikrat na teden ponudimo kruh z margarino in skodelico nadomestka za materino mleko. Zvečer mu lahko občasno namesto žitno-mlečne kaše ponudimo kruh, skodelico nadomestka za materino mleko in sadje.

Mesa in zelenjave postopno ne »miksamo« več,ampak le narežemo na majhne koščke. S prehodom na družinsko hrano dobiva otrok vse več trdne hrane, zato je pomembno, da ga začnemo navajati, da ob vsakem obroku popije tudi primerno tekočino (vodo, nesladkan sadni ali zeliščni čaj).


Priprava žitno-sadne kaše

V začetku 7. meseca še tretji mlečni obrok nadomestimo z žitno-sadno kašo (200–250 g), ki zaradi majhne vsebnosti beljakovin lepo dopolnjuje preostale beljakovinsko bogate obroke. Kaša vsebuje veliko mangana, bakra, cinka ter vitamina B6 in C, ki spodbujata absorpcijo železa.

Od 7.–9. meseca

sestavine in priprava
(Opozorilo: Ne dodajamo soli ali sladkorja!)

20 g

polnozrnate žitne kosmiče (ovsene kosmiče, pšenični zdrob) skuhamo;

90 ml

v vodi

100 g

sadni sok ali »zmiksano« sadje (sveže sezonsko sadje, npr. jabolka, hruške, breskve, nektarine, marelice; banane so zelo sladke, zato jih moramo »zmiksati« skupaj z manj sladkim sadjem)

5 g

Maslo




Priprava zelenjavno-mesne kaše

Pri uvajanju novih živil začnemo najprej s čisto korenčkovo kašo, ki jo ponudimo po žlički pred kosilom. Po približno tednu dni, ko dojenček premaga prve težave, ki spremljajo hranjenje po žlički, preidemo na korenčkovo-krompirjevo kašo (2 dela korenčka, 1 del krompirja in 1 žlička sojinega olja), ki jo prav tako postopno uvajamo teden dni. Tretji teden po uvedbi trdne hrane postopno ponudimo zelenjavno-mesno kašo, ki lahko ob koncu 5. meseca nadomesti en mlečni obrok (150–200 g kaše). Kašo pripravimo iz sveže ali zamrznjene zelenjave, lahko pa mu damo tudi industrijsko pripravljeno zelenjavo za dojenčke. Kašo lahko shranimo v manjše plastične posodice in jih zamrznemo na –20 oC.

Omenjena kaša je bogat vir vitaminov A, C, B6, E, B1 in folne kisline. Vsebuje tudi večkratnenasičene maščobne kisline, cink in železo, ki se zaradi dodatka sadnega soka z vitaminom C bolje absorbira.

od 5. –7. meseca

sestavine in priprava
(Opozorilo: Ne dodajamo soli ali sladkorja!)

20–30 g

pusto meso (telečje, piščančje, puranje, kunčje, po 7. mesecu tudi jajčni rumenjak 1-krat na teden) skuhamo v majhni količini vode, narežemo in zmiksamo

90–100 g

zelenjavo (korenček, po 6. mesecu tudi komarček, kolerabo, bučke, cvetačo, brokoli, špinačo) operemo in na drobno narežemo

40–60 g

krompir olupimo, narežemo, kuhamo skupaj z zelenjavo v majhni količini vode ali juhe, v kateri smo kuhali meso in primešamo meso

30–45 g

sadni sok (pomarančni sok ali z vitaminom obogateni sok – vsaj 40 mg vitamina C na 100 ml soka, ali zmiksano sadje) dodamo zelenjavi in zmiksamo

8–10 g

rastlinsko olje (olje oljne repice ali sojino olje), občasno tudi maslo



Priprava mlečno-žitne kaše

V začetku 6. meseca en mlečni obrok (navadno večerjo) postopno nadomestimo z mlečno-žitno kašo (200–250 g). Kaša je sestavljena le iz treh sestavin (tabela 7) in je bogat vir mineralov, zlasti kalcija in cinka, ter vitaminov, zlasti vitaminov skupine B.

Od 6.-8. meseca

sestavine in priprava
(Opozorilo: Ne dodajamo soli ali sladkorja!)

200 ml

v polnomastnem mleku* (3,5 % maščobe – pasterizirano ali kratkotrajno sterilizirano, ne pa surovo mleko) skuhamo

20 g

polnozrnate žitne kosmiče (riž, koruzni zdrob, od 7. meseca dalje ovsene kosmiče, pšenični zdrob) in dodamo

20 g

sadni sok ali zmiksano sadje


*Preostali mlečni obroki so vsaj do dopolnjenega 1. leta starosti še vedno materino mleko ali nadomestka za materino mleko in ne kravje mleko!




Vir: www.ezdravje.com



lekarna Kronični bronhitis

Kronični bronhitis


Zaradi svoje pogostosti so bolezni dihal velik zdravstveni in socialni problem po vsem svetu. Vsak četrti bolnik obišče splošnega zdravnika zaradi težav z dihali. Pomemben delež med boleznimi dihal ima kronični bronhitis. Prizadene 10 do 25 odstotkov odraslega prebivalstva. Pogostejši je pri moških in starejših od 40 let. Pri več kot polovici bolnikov se postopno razvije zožitev dihalnih poti. Tretjina bolnikov ima vsaj enkrat letno poslabšanje bolezni, ki jo praviloma spremlja bakterijska okužba.

O kroničnem bronhitisu (kroničnem vnetju sapnic) govorimo takrat, kadar bolnik kašlja in izkašljuje vsaj tri mesece letno, dve leti ali več let zapored. Pri tem moramo upoštevati tudi druge bolezni dihal in bolezni srca. Če s preiskavo pljučne funkcije ne ugotovimo oviranega pretoka zraka, je to enostavni kronični bronhitis. Če je izmeček stalno ali občasno gnojen, ima bolnik mukopurulentni bronhitis. Kadar je pri bolniku prisotna še zožitev (obstrukcija) dihalnih poti, ki je stalna, govorimo o kroničnem obstruktivnem bronhitisu. Obstrukcija je lahko blage, zmerne ali hude stopnje.

Najpomembnejši dejavnik, ki sproži nastanek kroničnega bronhitisa, je kajenje. Kadilci razvijejo kronični bronhitis pogosteje (zmerni kadilci v 25%, strastni kadilci skoraj v 50%) kot nekadilci (le v 6 do 10%). Drugi škodljivi dejavniki, ki imajo manjši vpliv pri nastanku kroničnega bronhitisa, so onesnaženje zraka s plini, parami ter prahom na delovnem mestu in v splošnem okolju ter genetski dejavniki. Vpliv okužbe dihal in drugih možnih dejavnikov ni povsem dokazan.

Poslabšanje bolezni lahko povzroči virusna ali bakterijska okužba sapnic, pljučnica, druge spremljajoče bolezni, premalo učinkovito zdravljenje, slabo stanje prehranjenosti, pa tudi zastoj sluzi v dihalih zaradi izsušenosti bolnika, vdihavanje preveč toplega in suhega zraka pa tudi hladnega zraka, kajenje, onesnažen zrak ali splošna anestezija.

Bolnik s kroničnim bronhitisom dolgotrajno kašlja in izkašljuje. Težko dihanje (dispnea), najprej pri naporu, kasneje tudi v mirovanju, se pojavi pri bolnikih z zožitvijo v dihalnih poteh. Pri bolnikih z napredovalim kroničnim obstruktivnim bronhitisom je pogosta utrujenost ter znaki dihalne odpovedi in prizadetosti srca. Pri akutnem poslabšanju bolezni zaradi bakterijske okužbe bolnik več kašlja, izkašljuje povečano količino gnojnega izmečka in težje diha.

Zdravljenje

Ločimo stalno zdravljenje in zdravljenje akutnih poslabšanj bolezni. Bolniki se zdravijo ambulantno. V bolnišnico so sprejeti le najhujši bolniki, zlasti ob hudem poslabšanju bolezni.
Glavni cilji zdravljenja bolnikov s kroničnim bronhitisom so:
  • izboljšati simptome in kvaliteto življenja,
  • upočasniti napredovanje bolezni,
  • preprečiti in zdraviti zaplete,
  • podaljšati preživetje bolnikov.

Opustitev kajenja je najpomembnejši ukrep, ki upočasni napredovanje bolezni, zlasti če ga opustimo v začetku bolezni. Težave kadilca, ki je prenehal kaditi, lahko olajša žvečilni gumi, ki vsebuje nikotin.

Zdravljenje z zdravili vključuje zdravila za izboljšanje pretoka zraka v dihalnih poteh (bronhodilatatorji), zdravila, ki zmanjšujejo vnetje (glukokortikoidi, predvsem v obliki pršil) in antibiotike, kadar je poslabšanje kroničnega bronhitisa posledica bakterijske okužbe. Pomembna je skrb za higieno dihalnih poti. Boljše in lažje izkašljevanje dosežemo z uživanjem zadostnih količin tekočine, masažo prsnega koša, uporabo pripravkov za izkašljevanje in s pravilnim dihanjem. Potrebna je zdravstvena vzgoja bolnika o bolezni, vzrokih poslabšanj in možnostih zdravljenja.

Nekaj splošnih nasvetov za bolnike s kroničnim bronhitisom

Bolnik mora opustiti kajenje.

Bolnik naj se izogiba:
  • močno onesnaženemu zraku in dražečim snovem na delovnem mestu,
  • vremenskim in temperaturnim spremembam, vetru in padavinam,
  • zelo vročemu in suhemu zraku,
  • v času gripe kapljični okužbi,
Bolniku se priporoča:
  • redna higiena dihalnih poti,
  • primerno topel in vlažen zrak v bivalnem okolju,
  • skrb za ustrezno prehrano,
  • utrjevanje splošne telesne kondicije,
  • vsako jesen cepljenje proti gripi.

Vir: www.ezdravje.com



lekarna Prehlad in gripa

Prehlad in gripa


Prehlad povzroča več kot 200 različnih vrst virusov. Zaradi tako velikega števila virusov telo nikoli ne more zgraditi obrambe proti vsakemu posameznemu virusu. Preboleli prehlad, ki ga je povzročil eden od virusov, ne daje odpornosti proti vsem preostalim virusom.

Odrasli prebolijo povprečno dva do štiri prehlade na leto, otroci pa šest do osem. Število prehladov se s starostjo zmanjša. V življenju prebolimo povprečno 200 prehladov.

1. O prehladu
2. O gripi
3. Razlike med prehladom in gripo
4. Simptomi
5. Kako se prehlad prenaša?
6. Kako pride do okužbe
7. Možni zapleti prehlada
8. Ali se lahko izognemo prehladu?
9. Kaj je imunski sitem?


1. O prehladu

Prehlad spada med najpogostejše virusne okužbe zgornjih dihal. Običajno se začne z bolečinami v žrelu. Oteženemu požiranju sledijo znaki prehlada: izcedek iz nosu, kihanje, hripavost in suh kašelj. Prehlad se običajno konča po tednu dni. Lahko traja tudi do dva tedna, pri blagih okužbah pa samo dva do tri dni. Pri nekaterih bolnikih se razvijejo okužbe obnosnih votlin ali srednjega ušesa. Okužbe srednjega ušesa so pogoste pri otrocih.

2. O gripi

Gripa (influenca) je zelo nalezljiva in pogosta okužba dihalnih poti. Povzročajo jo virusi, ki prizadenejo nos, žrelo in pljuča. Običajno jo spremljajo povišana telesna temperatura, mrazenje, suh kašelj, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih ter utrujenost. Bruhanje in driska se pri odraslih redko pojavita. Trebušna gripa nima nič skupnega z običajno gripo, saj jo povzroča drug virus.

3. Razlike med prehladom in gripo

Prehladna obolenja se pojavljajo vse leto, najpogostejša pa so jeseni in pozimi. Gripa je bolj sezonska in se pojavlja od konca oktobra do sredine aprila. V povprečju imamo desetkrat več možnosti, da zbolimo za prehladom kot za gripo, ki je veliko resnejše obolenje kot prehlad.

4. Simptomi

Simptomi so obrambna reakcija telesa na okužbo z virusi. Prehlad spremljajo zamašen nos in obilen izcedek iz nosu, bolečine v žrelu, včasih tudi glavobol in rahla utrujenost. Pri gripi zamašeni nos ali obilni izcedek iz nosu običajno nista prisotna, pogostejši simptomi pa so zvišana telesna temperatura, bolečine v mišicah in sklepih in velika utrujenost oz. izčrpanost, ki lahko traja tudi do tri tedne.

Simptomi, ki spremljajo prehlad in gripo – razlike:

simptomi
gripa
prehlad
zvišana telesna temperatura
visoka temperatura, ki traja 3 do 4 dni
redka
glavobol
izrazit
redek
bolečine v mišicah in sklepih
pogosto izrazite
blage
utrujenost, slabost
lahko traja 2 do 3 tedne
blaga
izčrpanost
izrazita, še posebej na začetku
ni prisotna
zamašen nos
včasih
pogosto
kihanje
včasih
pogosto
vneto žrelo
včasih
pogosto
bolečine v prsih, kašljanje
pogosto
blage do zmerne


Zakaj nastanejo prehladni simptomi?


Nastanejo kot odgovor telesa na okužbo z virusi. Aktivirajo se deli imunskega sistema. Posredniki vnetja (mediatorji) so sestavni del imunskega sistema in pomagajo telo zaščititi pred okužbami. Ko virus napade nosne celice, se aktivirajo posredniki vnetja. Ti povzročajo razširitev krvnih žil in povečano izločanje sluzi v nosu, kar pripomore k obilnemu izcedku. Aktivirajo tudi reflekse za kihanje in kašljanje. Posredniki vnetja pri prehladu so histamin, kinini, interlevkini in prostaglandini.

5. Kako se prehlad prenaša?

Prehlad povzroča več kot 200 različnih vrst virusov. Najpomembnejša skupina so rinovirusi, ki naj bi povzročili 30 do 35 % prehladnih obolenj.

Prehlad običajno prinesejo v družino otroci. Člani družine zbolevajo v časovnih presledkih od dva do pet dni. Viruse, ki povzročajo prehlad, najpogosteje z rokami prenesemo na nosno sluznico ali na očesno veznico in tako povzročimo obolenje. Na predmetih, npr. na svinčnikih, knjigah ali kavnih skodelicah, preživijo virusi celo nekaj ur.

Osebe, ki so prebolele prehlad, izločajo viruse različno dolgo - od štiri dni do tri tedne. Otroci jih izločajo dlje kot odrasli.

6. Kako pride do okužbe

Nos prefiltrira približno šest litrov zraka na minuto. Očiščevalni mehanizmi v nosu so zelo učinkoviti pri odstranjevanju različnih tujkov, ki pridejo v nos z vdihanim zrakom, žal pa niso učinkoviti pri odstranjevanju virusov. Že en sam virus lahko povzroči okužbo. Simptomi, ki spremljajo prehlad, se pojavijo po 10 do 12 urah. Najmočneje so izraženi po 36 do 72 urah.

7. Možni zapleti prehlada

Prehlad zahteva večjo odsotnost z dela in od pouka kot vse preostale bolezni skupaj. Odrasli zbolijo v povprečju dvakrat do štirikrat na leto, otroci pa šestkrat do osemkrat. Zavedati se moramo, da lahko pride pri prehladu do zapletov, kot so vnetje srednjega ušesa (največkrat pri otrocih) in obnosnih votlin (sinuzitisa) ter okužbe spodnjih dihal, med katerimi je najbolj pogosta in nevarna pljučnica.

8. Ali se lahko izognemo prehladu?

Zaščito telesa proti mikrobom predstavljajo predvsem koža in sluznice, ki preprečujejo, da bi mikrobi vdirali v notranjost telesa. Nekaterim mikrobom to uspe in tako lahko povzročijo različne okužbe. Telo je za tako obrambo razvilo imunski sistem, ki z zapletenim delovanjem neprestano prepoznava najrazličnejše tujke in se bojuje proti njim. Prehladu se bomo uspešno ubranili le, če bomo ustrezno okrepili obrambne sposobnosti telesa.

  • Poskrbite za uravnoteženo prehrano, bogato z vitamini in minerali in jo razporedite v pet obrokov.
  • Redna telesna vadba in gibanje na svežem zraku tudi pozimi utrjujejo naše telo.
  • Izogibajte se prekomernemu uživanju alkohola, kave in kajenju.
  • Izogibajte se javnih, zaprtih prostorov, kjer je hkrati veliko ljudi.
  • Dihajte skozi nos, ki je odličen filter za viruse, poleg tega pomaga ogreti zrak.
  • Nikakor ne pozabimo še na klasične preventivne ukrepe:
    - Roke si pogosto umivajte z milom in s toplo vodo.
    - Z rokami se ne dotikajte nosu in oči.
    - Uporabljajte papirnate robčke in jih takoj po uporabi zavrzite.
    - Od tistega, ki kašlja ali kiha, se oddaljite vsaj za en meter.

Pozitivno razmišljanje, veselje do življenja, umirjenost, zadovoljstvo in dovolj spanja tudi krepijo odpornost telesa in nam pomagajo v boju z boleznijo.

9. Kaj je imunski sitem?

Imunski sistem je nepogrešljiv ščit, ki brani naše telo pred vdorom tujkov in uniči tiste, ki se jim v notranjost vendarle uspe prebiti. Pri tem usklajeno sodeluje cela vrsta organov, celic in molekul, brez katerih bi bili na milost in nemilost prepuščeni vsemu, kar nas obdaja. Koža in sluznice so prva varovalna pregrada, ki fizično in prek svojih izločkov ovira vdor tujkov v telo. Zato kakršne koli poškodbe kože, kot so opekline, odrgnine, rane ali razjede, zlahka dopuščajo vdor tujkov v telo. Če zunanjim napadalcem vendarle uspe prestopiti meje prve varovalne pregrade, se v notranjosti telesa odzovejo imunske celice, ki so različne vrste belih krvnih telesc. Te vsiljivca prepoznajo in požrejo ali pa jih onesposobijo s pomočjo specifičnih protiteles. Imunski sistem lahko shrani podatke o že prebolelih bakterijskih in virusnih okužbah. Če bakterije in virusi po več letih znova napadejo naše telo, jih imunski sistem prepozna in hitreje obvlada. Razen z uravnoteženo in z vitamini bogato hrano ter gibanjem na svežem zraku si v spopadu z virusi in bakterijami lahko uspešno pomagamo tudi z naravnimi imunostimulanti, kakršen je sok škrlatne ehinaceje (ameriški slamnik).

Mila virusov ne uničijo, ampak jih pomagajo mehansko odstraniti. Umivanje rok je še posebej pomembno, kadar smo v stiku s prehlajeno osebo ali okuženim predmetom in pri negi prehlajenega otroka.




Vir: www.ezdravje.com



lekarna Prehranska dopolnila

Prehranska dopolnila


Vsakdo ve, da človeško telo za delovanje in ohranjanje zdravja vsakodnevno potrebuje določene količine vitaminov in mineralov. Dobro uravnotežena prehrana vam lahko zagotovi preskrbo z vitamini, ki jih potrebujete, vendar lahko nastopijo težave in motnje, če vam prehrana ne zagotavlja zadostnega vnosa potrebnih hranil. Simptomi pomanjkanja določenih hranil se običajno pokažejo šele, ko njihovo pomanjkanje že doseže kritično raven.

Tisti, ki denimo niso deležni dovolj vitaminov A, B1 in B2, se počutijo utrujene in brez apetita. Drugi simptomi vključujejo duševno in čustveno razdraženost, razpokane ustnice ter druge neprijetne simptome.

Med najobičajnejše vzroke za pomanjkanje vitaminov in mineralov prištevamo slabo prehrano, alkoholizem, stres, premalo zaužitih vitaminov in mineralov, ali jemanje zdravil, ki onemogočajo izkoristek le-teh. Če se nenehno počutite utrujene ali brez energije, vam verjetno primanjkuje vitaminov, ki jih vaše telo potrebuje vsak dan. Če obiščete zdravnika in mu zaupate svoj problem, vam bo verjetno predpisal vitamine in prehranska dopolnila, ki vam bodo zagotovila to, kar potrebujete. Karkoli že jemljete, pazite da s tem ne pretirate, ko skušate nadoknaditi zamujeno. To vam lahko prinese več škode kot koristi.

Četudi morda uživate zdravo in uravnoteženo hrano, velja še vedno razmisliti o jemanju dodatnih vitaminov, mineralov in prehranskih dopolnil. Ne glede na to, kako zdravo se prehranjujete, je dobro jemati določena dopolnila, da zagotovite to, kar vaše telo potrebuje.

Večina vitaminov in mineralov je dobro topnih v maščobah, zato priporočamo uživanje le-teh po mešanem obroku. Za ohranitev zdravja in vzdrževanje optimalne telesne kondicije je modro vlagati v nakup prehranskih dopolnil, ki jih lahko najdete v lekarnah in specializiranih trgovinah. Nekatera sploh niso tako draga. Ne glede na vašo starost, je potrebno poskrbeti, da uživate uravnoteženo in zdravo, najbolje ekološko pridelano hrano. Zapomnite si, da ne smete s prehranskimi dopolnili nadomeščati zdrave hrane, saj so prehranska dopolnila že po imenu in tudi sicer namenjena dopolnjevanju in ne nadomeščanju zdravih hranil iz hrane.

Vsakič, ko nimate priložnosti uživati ustrezne hrane, posezite po prehranskih dopolnilih, da zagotovite telesu tisto, kar potrebuje vsakodnevno. Za to, kar potrošite za prehranska dopolnila in vitamine, dobite boljšo splošno kondicijo telesa in zaščito pred izbruhi bolezni. Žal je pomanjkanje vitaminov in mineralov ter drugih hranil zelo razširjen pojav, čeprav za kaj takega resnično ni nobene potrebe, saj so prehranska dopolnila dostopna domala na vsakem koraku. Posvetujte se o smiselnosti uživanja le-teh s svojim farmacevtom v lekarni.




Vir: www.vsi-zdravi.org



lekarna Samozdravljenje prehlada in gripe

Samozdravljenje prehlada in gripe


Zdravljenje prehladnih obolenj je simptomatsko. Simptome vsi dobro poznamo, običajno niso resni in hitro izginejo. Tabelo simptomov najdete v tej rubriki pod alinejo PREHLAD IN GRIPA. V večini primerov si lahko pomagate sami z zdravili za samozdravljenje, ki jih poznate oz. se o njih posvetujete s farmacevtom v lekarni. Če se pojavijo zapleti oz. so simptomi prisotni dlje časa, obiščite zdravnika. Zdravljenje je najbolj uspešno, če začnemo dovolj zgodaj. Prehladni simptomi se začnejo 10 do 12 ur po okužbi, najhujši so po 36 do 72 urah, nakar niso več tako izraziti. Zdravljenje prehlada je zato še posebej pomembno v prvih treh dneh.

1. Ali je lajšanje simptomov smiselno?
2. Kdaj je treba obiskati zdravnika?
3. Kako pomagati?
4. Kaj je kašelj?
5. Glavobol, zvišana telesna temperatura
6. Zamašen nos


1. Ali je lajšanje simptomov smiselno?

Ljudska modrost pravi, da traja prehlad sedem dni, če ga zdravimo, oz. teden dni, če ga ne zdravimo, in da prehladnih simptomov ni pametno lajšati, ker pomagajo odpraviti prehlad.

Pa to res drži? Kihanje in nosni izcedek sta sicer koristna pri odstranjevanju tujkov iz nosu, ne izločajo pa se virusi prehlada, ki se razmnožujejo v notranjosti nosnih celic. S kihanjem, kašljanjem in praznjenjem nosu lahko okužimo druge osebe. Zdravila, ki jih dobimo v lekarni, so varna in učinkovita, predvsem pa olajšajo simptome.

2. Kdaj je treba obiskati zdravnika?

Brezpogojno morajo obiskati zdravnika starejši od 65 let, dojenčki in mlajši otroci ter nosečnice in doječe matere. Obisk pri zdravniku je potreben tudi:


  • kadar trajajo prehladni simptomi dlje kot sedem dni,
  • pri povišani telesni temperaturi, ki traja več kot tri dni,
  • kadar težko dihamo in požiramo,
  • pri hujših bolečinah v žrelu, ki trajajo več kot 3 dni, ali kašlju, ki vztraja več kot 7 dni,
  • pri glavobolu in bolečinah v predelu sinusov,
  • pri bolečinah v ušesih.

3. Kako pomagati?

Prehladno obolenje se navadno začne z okužbo žrela. Posledica je vnetje sluznice, kar bolnik občuti kot bolečino ali neprijetno skelenje v žrelu. Antiseptiki so zdravila, ki odpravljajo blage okužbe v ustih in žrelu, blažijo bolečino pri požiranju in preprečujejo razvoj resnejših bakterijskih obolenj. Lahko pa so jim dodani lokalni anestetiki, ki pomagajo odpraviti močnejše bolečine v žrelu in olajšati požiranje.

4. Kaj je kašelj?

Kašelj je vsem dobro znan, toda zapleten obrambni refleks telesa, ki očisti dihalne poti. Nastane zaradi draženja sluznice dihal. Dražljaj se po posebnih živčnih poteh prenaša do središča za kašelj v možganih. Od tod pride ukaz za močno in nehoteno skrčenje mišičja, ki sproži izdih. Kašelj tako omogoči hitro odstranitev tujkov, sluzi in gnoja iz dihalnih poti. Spremlja tudi številne bolezni, npr. bronhitis, pljučnico, pljučni edem, tuberkulozo.

Poznamo produktivno in neproduktivno obliko kašlja.

Pri produktivnem kašlju nastaja v dihalnih poteh preveč bronhialne sluzi, ki jo poleg vode (95 do 98 %) sestavljajo predvsem glikoproteini in mukoproteini. Zaradi motenega ravnotežja med proizvodnjo, prenašanjem in izkašljevanjem sluzi se nakopičijo debele plasti sluzi, ki ovirajo zračenje pljuč. Produktivni kašelj se pojavi v obliki napada po globokem vdihu, ki potisne sluz navzgor. Cilj zdravljenja produktivnega kašlja je utekočinjenje goste sluzi, ki postane manj lepljiva in jo je lažje izkašljati. Zdravila, ki pomagajo utekočiniti in zmehčati sluz in tako olajšajo izkašljevanje, se imenujejo ekspektoransi.

Neproduktivnega ali suhega kašlja ne spremlja nastajanje sluzi. Pojavi se v več zaporednih kratkih sunkih brez izkašljane sluzi. Pogost kašelj brez sluzi bolnika izčrpava in moti njegov počitek, zlasti ponoči je zelo dražeč. Spodbujanje izkašljevanja ne koristi, zato uporabljamo zdravila za pomirjanje in odpravljanje kašlja, ki delujejo na središče za kašelj v podaljšani hrbtenjači. Imenujemo jih antitusiki. Antitusiki so lahko opiatni ali sintetični, oboji učinkovito odpravljajo suh, neproduktiven kašelj. Žal pa imajo opiatni antitusiki veliko stranskih učinkov. Lahko povzročajo odvisnost, zaspanost, dihalne motnje (plitvo dihanje), zaprtost in suhe sluznice.

Posvet z zdravnikom je potreben:

  • kadar traja kašelj več kot teden dni,
  • kadar je kašelj hud in ga spremljajo bolečine v prsih,
  • kadar je izmeček (sputum) zelenkast,
  • kadar je v izmečku kri ali so težave z dihanjem.

5. Glavobol, zvišana telesna temperatura

Prehlad, predvsem pa gripo, lahko spremljajo glavobol in zvišana telesna temperatura ter bolečine v mišicah in sklepih. Pomagamo si lahko z zdravili proti bolečinam in za zniževanje povišane telesne temperature. Še zlasti, kadar jemljemo zdravila za zniževanje telesne temperature, priporočamo pitje veliko tekočine z vitamini (zlasti z vitaminom C) in rudninami. Če traja zvišana telesna temperatura več kot tri dni, se posvetujmo s svojim osebnim zdravnikom.

6. Zamašen nos

Kadar virusi napadejo nosno sluznico, se krvne žile v njej razširijo. V sluznico prihaja več tekočine, zato oteče in proizvaja več sluzi. Zdravila, ki jih imenujemo dekongestivi, ožijo krvne žile v nosni sluznici in tako zmanjšajo otekanje in proizvodnjo sluzi. Na ta način zmanjšajo zamašenost nosu.




Vir: www.ezdravje.com



lekarna Uporaba različnih farmacevtskih oblik

Uporaba različnih farmacevtskih oblik


Pred uporabo na škatlici zdravila preverite, s katero farmacevtsko obliko zdravila imate opravka.

Farmacevti zdravila delimo v več skupin. Najpogosteje uporabljane oblike:

- peroralne oblike zaužijemo skozi usta (tablete, kapsule, sirupi …),

- oralne oblike apliciramo v ustni votlini (geli, tableta za pod jezik …),

- nazalne oblike apliciramo skozi ali v nos (pršila …),

- dermalne oblike nanašamo na kožo ali lasišče (kreme, mazila, paste …),

- rektalne oblike dajemo v zadnjično odprtino (svečke, klizme, mazila …),

- vaginalne oblike dajemo v vagino (globule, vaginalne tablete, kreme, pene …),

- parenteralne oblike dajemo v obliki injekcij naravnost v krvni obtok (intravenska injekcija), v mišico (muskularna injekcija) ali pod kožo (subkutana injekcija),

- transdermalne oblike nalepimo na določena mesta na koži (nikotinski obliži …),



lekarna VAS lestvica za merjenje bolečine

VAS lestvica za merjenje bolečine


Samo v Sloveniji trpi za kronično bolečino kar četrtina vseh prebivalcev. Bolečina nastane najpogosteje zaradi obrabe sklepov (artroza), zaradi vnetnih procesov (revma oz. artritis), zaradi osteoporoze, nepravilnih obremenitev hrbtenice, kolkov in kolen. Kronične bolečine v križu veljajo danes za bolezni celih narodov in dolgoročno lahko nezdravljena bolečina vodi v nezmožnost za delo in prinese s seboj še veliko drugih težav.

S pomočjo VAS (Vizualno Analogna Skala z enotami od 0 do 10) lestvice za merjenje bolečine lahko bolnik pokaže svojemu zdravniku kako močno ga boli oz. jakost svoje bolečine. S tem lahko zdravnik ali farmacevt najbolje razumeta, kakšno bolečino ima bolnik, kar je ključnega pomena pri učinkovitem zdravljenju bolečine. Izmerite si jakost vaše bolečine in se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
Več na www.merjenjebolecine.si


lekarna Kdaj dodati dojenčku dodatke vitamina D?

Kdaj dodati dojenčku dodatke vitamina D?


Dodatke vitamina D in fluorja dajemo dojenčku običajno po dopolnjenih 6 mesecih, ker jih v mlečni oziroma mešani hrani ni dovolj za pravilno rast in razvoj otroka.


lekarna Kaj je imunski sistem in kako ga okrepiti?

Kaj je imunski sistem in kako ga okrepiti?


Imunski sistem je zapletena mreža specializiranih celic, ki branijo telo pred sovražnimi organizmi. Imunski sistem tvori protitelesa in celice, ki uničujejo ali zavirajo tujke (bakterije, viruse, zajedavce, glivice, rakave celice …) ter varujejo telo pred širjenjem različnih bolezni.
Kadar napadalcem iz sveta mikroorganizmov uspe pretentati in premagati imunski sistem, se pojavijo prvi znaki bolezni.

Svojo imunost lahko okrepimo z redno telesno aktivnostjo, uživanjem sadja in zelenjave, izogibanjem nezdravim navadam ter dandanes tudi z izdelki s probiotiki, imunoglobulini, z izdelki s kolostrumom ali izvlečki ameriškega slamnika.


lekarna Nasvet o zobnih protezah

Nasvet o zobnih protezah


Številne kakovostne zobne proteze so videti kot naravni zobje, vendar jih ne smemo zanemariti, prav tako pa moramo skrbeti za zdrave in čiste dlesni. Po vsaki jedi vzamemo protezo iz ust in jo najmanj enkrat dnevno temeljito očistimo s kremo za zobne proteze. Tako se izognemo obarvanju in nabiranju oblog na protezi.

Kadar proteza ni v ustih, mora biti obvezno shranjena v vodi ali čistilni raztopini, pred ponovnim nošenjem jo speremo pod tekočo vodo.


lekarna Kako ublažiti simptome PMS-ja?

Kako ublažiti simptome PMS-ja?


Napete prsi, krči, glavobol, pojav aken, nihanje razpoloženja, razdražljivost in izbruhi jeze so le nekateri izmed znakov pred menstrualnega sindroma (PMS).

Ublažimo jih lahko že s sprostilno kopeljo in dobrim spancem. Hujše oblike PMS znakov, med katere sodi tudi pred menstrualna distrofična motnja (PMDM) pa po novem lahko ublažimo tudi s kontracepcijsko tabletko. Najnovejše kontracepcijske tabletke na tržišču žena uživa neprekinjeno, 21 tabletk kot do zdaj, nato še 3 tabletke v sklopu podaljšanega režima jemanja, ki jim sledijo še 4 t.i. »prazne« tabletke.
In prav tiste 3 tabletke podaljšanega režima poskrbijo za lajšanje telesnih in duševnih znakov PMDM.


lekarna Pripravki za zmanjšanje bolečin in okorelosti sklepov

Pripravki za zmanjšanje bolečin in okorelosti sklepov


Dermalne pripravke z arniko nanašamo izključno na nepoškodovano kožo. Tovrstni pripravki zmanjšujejo bolečine, okorelost sklepov in hkrati izboljšujejo njihovo gibljivost.
Namenjeni so zunanji uporabi pri revmatičnih boleznih, osteoartritisu, artrozi, revmatoidnem artritisu, pri bolečinah v sklepih in mišicah.


lekarna Ustna higiena

Ustna higiena


Običajna zobna ščetka ne očisti dovolj dobro roba dlesni, ki je odločilen za ustno zdravje. Zobne obloge, ki ostanejo, so v vseh primerih vzrok zobne gnilobe in vnetij dlesni. Ščetine običajnih zobnih ščetk so pretrde, da bi se lahko mehko prilagodile anatomiji zobovja, njihove glave pa so prevelike, da bi lahko dosegle vse kritične predele. Poleg tega nič slabega sluteče paciente zavedejo, da zobe ščetkajo premočno, zaradi česar sledijo dobro znane neozdravljive psoledice na dlesnih in razgaljeni zobni vratovi.

Nezadostna ustna higiena vodi do nenadzorovanih bakterijskih oblog, ki je vzrok za gingvitis, parodontitis in karies. Povezava med boleznimi obzobnih tkiv in resnimi zdravstvenimi težavami je danes že zelo dobro poznana. Bakterije iz zobnih oblog prehajajo v krvni obtok in lahko pomagajo pri nastanku ateroskleroze, ki je glavni vzrok za srčno in možgansko kap. Sladkorna bolezen, prezgodnji porod, vnetje srčne mišice in poliartritis so še nadaljnja znana tveganja.

Za ogled navodil o pravilni ustni negi obiščite spletno stran www.curaden.ch . Izdelki linij CURASEPT in CURAPROX za vse starostne skupine so vam na voljo tudi v Lekarni Pod Sv. Rokom.


lekarna Obloge na jeziku

Obloge na jeziku


strgalo za jezik

V vdolbinah jezika, v medzobnih prostorih in parodontalnih žepkih gnezdijo anaerobne bakterije, ki proizvajajo žveplo. Če teh bakterij ne odstranjujemo in dopuščamo njihovo razmnoževanje, je rezultat slab zadah. Bakterije z jezika uspešno odstranimo s strgalom za jezik, ki je narejeno tako, da je draženje na bruhanje minimalno.

Nasvet:
Če je le mogoče, odstranjujte zobne obloge vsako jutro in vsak večer. To je bistveni del vaše dnevne higiene. Uporaba strgala je enostavna: s strgalom nežno postrgajte jezik 2-3-krat od zadaj naprej. Takoj nato splaknite usta s svežo vodo.

Pozor:
Močne obloge jezika so lahko tudi znak slabe prebave ali obolenja organizma. Za nasvet vprašajte svojega zdravnika.


lekarna Interdentalne ščetke

Interdentalne ščetke


strgalo za jezik

Najbolj kritičnih točk v vaših ustih ne morete doseči z nobeno zobno ščetko. Samo s primerno medzobno ščetko, ki zapolni ves prostor od dlesni do stika zob, lahko mehansko odstranite plak s površin zob, ki si stojita nasproti in med katerima se tvori medzobni prostor.

Samo nekatere ščetke, interdentalne ščetke, ki zapolnijo ves medzobni prostor, čistijo istočasno konkavne površine, rob dlesni, vse do stičnih točk.

Katera interdentalna ščetka je najprimernejša?

strgalo za jezik

Kadar je medzobna ščetka premajhna, medzobnega prostora ne očisti dovolj dobro, s preveliko ščetko pa se lahko celo poškodujemo. Zato se posvetujte s svojim zobozdravnikom oz. ga prosite naj vam izmeri medzobne prostore. Tako boste že od samega začetka lahko zobozdravnikova navodila za vzdrževanje ustne nege pravilno izvajali in medzobne prostore čistili s pravimi ščetkami.


lekarna Zaščita pred sončnimi žarki

Zaščita pred sončnimi žarki


UVB-žarki prodirajo v našo povrhnjico, kjer spodbujajo nastajanje melanina in sintezo vitamina D. Prevelika izpostavljenost UVB-žarkom povzroča sončne opekline in določene oblike kožnega raka.

UVA-žarki prodirajo v globlje plasti kože, v usnjico. Spodbujajo hitro porjavitev, dolgoročno pa lahko povzročijo prezgodnje staranje kože. Ta postane suha, usnjata, neprožna in nagubana, pogosto so opazne tudi nepravilne pigmentacije. UVA-žarki so lahko tudi vzrok za pojav različnih oblik kožnega raka.

Zaščitni faktor na izdelkih za zaščito pred soncem nam pove, koliko časa smo, namazani z ustreznim izdelkom, lahko izpostavljeni sončnim žarkom, ne da bi pri tem prišlo do poškodb kože, ki jih povzročajo UV-žarki. Če naša nezaščitena koža na soncu pordeči po petih minutah, bomo po uporabi zaščitnega izdelka s faktorjem 15 lahko na soncu 75 minut (5 x 15), ne da bi nas opeklo.

vir: www.ezdravje.com


lekarna Urtikarija

Urtikarija


Urtikariji rečemo tudi koprivnica, ker so izpuščaji podobni kot po stiku s koprivo. Lahko so ločeni ali pa se med seboj zlivajo. Pojavljajo se lahko po vsem telesu ali pa le po določenih delih.

Akutna urtikarija traja nekaj ur do nekaj dni in je ponavadi posledica alergije.
Kronična urikarija traja nekaj tednov ali mesecev in je redko posledica alergije.
Angioedemje posebna oblika urtikarije, pri kateri otečejo mehka tkiva in sluznica, predvsem na obrazu, ustnicah in očeh (npr. veke), lahko pa tudi na drugih delih telesa.
Posebna oblika angioedema je Quinquejev edem, ki se pojavlja na sluznici v ustih in žrelu. Zaradi otekanja jezika in žrela je dihanje oteženo in lahko pride do zadušitve.

Vzroki za urtikarijo:

  • alergija na hrano,

  • alergija na zdravila,

  • alergija na pike žuželk,

  • alergija nacvetni prah, plesni ipd.,

  • okužbe,

  • fizikalni dejavniki, kot so mraz, sonce ali pritisk na kožo.

Znaki bolezni

  • izpuščaji po koži, ki vedno srbijo



vir: www.ezdravje.com


lekarna Atopijski dermatitis

Atopijski dermatitis


Večinoma se pojavi že zelo zgodaj v otroštvu, pogosto že pri dopolnjenih treh mesecih starosti, v 80 odstotkih pa do dopolnjenega prvega leta. Bolezen traja več let. Pri dveh tretjinah otrok izgine okrog šestega leta, pri nekaterih pa lahko traja vse življenje.

Znaki bolezni

  • izpuščaji z rdečino in praskami na pregibih nadlahti in na licih

  • luščenje kože

  • vznemirjenost

  • motnje spanja

Po dopolnjenem drugem letu starosti je pojav izpuščajev nepredvidljiv. Izpuščaj se pojavlja in izginja, časa in lokacije pa ne moremo predvideti.
Med četrtim in desetim letom starosti se pojavlja izpuščaj z rdečino in hrastami na koži, najpogosteje na pregibu kolena, na komolcih in na vratu.

Kako skrbeti za otroka z atopijskim dermatitisom?

Kopanje

  • Otroka lahko kopate, paziti morate le, da ni v vodi predolgo.

  • Voda naj ne bo vroča.

  • Uporabljajte posebna mila, ki ne dražijo kože.

  • Po kopanju otroško kožo namažite z nevtralnim mazilom.

Obleka

  • Ne izbirajte volnene obleke.

  • Podloga oblek naj bo iz bombaža.

  • Ne izbirajte oblek iz grobega materiala in poliestra.

  • Obleka naj ne bo pretesna in pretopla, ker znoj lahko draži kožo.

Prosti čas

  • Izbirajte športe, pri katerih se otrok ne poti preveč, ker pot draži kožo.

  • Otroka ne kopajte v bazenih, kjer je veliko klora, ki draži kožo.

  • Izogibajte se zelo hudemu mrazu, hudi vročini, dolgotrajnemu sončenju.

  • Uživajte v miru in sproščenosti.

Zdravljenje atopijskega dermatitisa je dolgotrajno. Zdravljenje z ultravijoličnimi žarki (fototerapija) redko pomaga.

Ali ste vedeli?

Samo v prvih dveh letih otrokovega življenja je alergija na hrano pogost vzrok atopijskega dermatitisa, zato je treba iz prehrane izločiti alergen.



vir: www.ezdravje.com



lekarna Kontaktni dermatitis

Kontaktni dermatitis


Izpuščaj se pojavi na mestu, ki pride v stik z nezaželeno snovjo. Alergijo te vrste povzročajo številni alergeni ob ponovnem stiku s kožo.Pomembno je, da je koža postala za določen alergen preobčutljiva že prej.

Znaki bolezni

  • različni izpuščaji, ki zelo srbijo

  • izpuščaji niso ostro omejeni na mesto stika

Alergeni so:

  • spojine kovin, ki vsebujejo krom in nikelj,

  • različna mazila, ki vsebujejo antibiotike,

  • parfumi, deodoranti,

  • detergenti,

  • barvila za lase,

  • usnje,

  • sestavine gume.

Ali ste vedeli?

Vnetje kože z izpuščaji, ki nastane zaradi škodljivega učinka snovi na kožo, imenujemo toksični kontaktni dermatitis. To ni alergija, pri kateri bi bil vključen imunski sistem s protitelesi. Zbolimo lahko vsi, predvsem pa ljudje z občutljivo kožo. Take snovi so npr. mila, topila, zeliščni pripravki, nekatere vrste trav in ultravijolično sevanje.



vir: www.ezdravje.com



lekarna Kloptest - test za odkrivanje borelije za domačo uporabo

Kloptest - test za odkrivanje borelije za domačo uporabo


Kloptest

Namen uporabe

Hitri test za odkrivanje borelije je imunološki test za hitro in kakovostno ugotavljanje prisotnosti bakterij borelije Borrelia burgdorferi sensu lato (Borrelia (B.) garninii, Borrelia afzelii in Borrelia burgdorferi sensu stricto) neposredno na klopu. To so edine bakterije borelije v Evropi, ki so za človeka patogene vrste.

Kako test deluje?

Hitri test za klope je zasnovan na imunološkem testu, ki se uporablja za ugotavljanje prisotnosti borelije.

Test za klope

Reagenti in materiali

  • Testna cevka s puferno raztopino

  • Testni trak s testno kaseto

  • Pipeta in plastična paličica, navodila

Shranjevanje

Hitri test in reagente lahko hranite pri sobni temperaturi ali v hladilniku.

Brošura

Oglejte si predstavitev produkta v brošuri.

Več informacij na spletni strani proizvajalca:  www.zeckenschnelltest.de



lekarna Previdno pri sočasnem uživanju grenivk in zdravil

Previdno pri sočasnem uživanju grenivk in zdravil


Ob sočasnem uživanju nekaterih zdravil in grenivk, tudi soka grenivk ali pripravkov z grenivko (npr. Grenifit, kapsule ali šumeče tablete za hujšanje …), lahko pride do medsebojnega delovanja med zdravilom in grenivko, kar ima za posledico spremenjeno delovanje zdravila. Do medsebojnega učinka lahko pride tudi še do tri dni po zaužitju grenivke.

V primeru, da na spodnjem seznamu najdete svoje zdravilo, vam odsvetujemo uživanje grenivke z namenom, da bo za vas vaše predpisano zdravilo varno in učinkovito. Če pa se temu zakladu C-vitamina ne morete odreči, se posvetujte s svojim zdravnikom o zamenjavi zdravila.

Ob zdravljenju s spodaj naštetimi zdravili odsvetujemo prekomerno uživanje brokolija, klobas, špinače, pora, čebule, česna, peteršilja, ocvrte hrane in sušenega mesa. Ta hrana sicer povzroča veliko manj medsebojnega delovanja s spodaj naštetimi zdravili kot grenivka, vendar lahko pri nekaterih ljudeh posredno vpliva na intenzivnost delovanje oziroma stranskih učinkov teh zdravil.

Za ostale citruse kot so pomaranče, mandarine, limone itd. to ne velja.

SEZNAM ZDRAVIL NA SLOVENSKEM TRŽIŠČU, NA KATERIH DELOVANJE VPLIVA SOČASNO UŽIVANJE GRENIVKE
* V izogib nejasnostim in z namenom lažjega prepoznavanja za bolnike poleg generičnega imena zdravila navajamo tudi lastniška imena zdravil registriranih v RS.

Statini (zniževanje holesterola):

  • lovastatin - Artein, Holetar

  • atorvastatin – Atoris, Sortis, Tulip

  • simvastatin – Actalipid, Simvastatin, Sinvacor, Vasilip, Zorstat

Zaviralci Ca-kanalčkov (ob zvišanem krvnem tlaku):

  • nimodipin – Nimotop, Nimotop S

  • nitrendipin – Unipres

Psihotiki:

  • karbamazepin – Tegretol

  • diazepam – Apaurin

  • midazolam – Dormicum, Midazolam

Imunosupresorji (npr. ob transplantacijah):

  • ciklosporin – Sandimmun Neoral

  • takrolimus – Prograf

Protibolečinska zdravila:

  • metadon – Heptanon, Metadon, Metadonijev klorid

Zdravila za impotenco:

  • sildenafil – Revatio, Viagra

Drugi

  • losartan – Cozaar, Lorista, Losartan, Losartic

Test za klope

OPOZORILO: Objava fotografije izbranega izdelka je naključna in je namenjena zgolj edukaciji obiskovalca spletnih strani z namenom osveščanja o varni uporabi zdravil.


lekarna Toplotni udar ob visokih temperaturah

Toplotni udar ob visokih temperaturah


Toplotni udar je življenjsko ogrožujoče stanje, ki nastane kot posledica dehidracije, izgube telesne tekočine in elektrolitov. Dehidracijo pospeši povečano znojenje in pitje alkoholnih pijač. Simptomi, ki kažejo na nevarnost toplotnega udara so glavobol, slabost, bruhanje, omedlevica, zamegljen vid. Toplotni udar lahko vodi v delirij, komo in smrt, zato je potrebno ob prvih znakih poiskati zdravniško pomoč.

Ob visokih zunanjih temperaturah se izogibajte aktivnostim na soncu, predvsem fizično napornim aktivnostim in uživajte več tekočine (voda, nesladkani osvežilni čaji) kot običajno, nosite lahka in svetla bombažna oblačila, sončna očala in po možnosti pokrivalo na glavi.

lekarna Sončenje in uporaba zdravil

Sončenje in uporaba zdravil


Posebna pozornost pri sončenju velja na možne reakcije fotosenzibilizacije in fototoksičnosti pri sočasni uporabi nekaterih zdravil. Sprožijo jo UVA žarki. Če do reakcije pride, je le-ta običajno najmočneje izražena spomladi ali na začetku poletja, ko pa se koža deloma prilagodi soncu, ta reakcija običajno izzveni, zato je prav, da kožo počasi privajamo na sončne žarke, lahko tudi z zmernim sončenjem v solariju visokih kakovosti z ustreznimi filtri. V večini primerov je to polimorfna fotodermatoza, ki se kaže kot rdeče bunčice oziroma mozoljčki, lahko pa tudi kot večje pordele površine. Koža močno srbi. Največkrat je prizadeta koža dekolteja, rok, hrbtne strani dlani, nog in obraza.

SEZNAM ZDRAVIL NA SLOVENSKEM TRŽIŠČU, PRI KATERIH JE MOŽNO (ne nujno !!!), DA POVZROČAJO FOTOSENZITIVNE REAKCIJE

* V izogib nejasnostim in z namenom lažjega prepoznavanja za bolnike poleg generičnega imena zdravila navajamo tudi lastniška imena zdravil registriranih v RS.

ANTIBIOTIKI IN PROTIMIKROBNA ZDRAVILA

  • ciprofloksacin - CIPRINOL, CIPROBAY, CILOXAN, CIPRUM, CIPROFLOKSACIN

  • doksicilin - CLINOFUG

  • norfloksacin - NOLICIN

  • perofloksacin - ABAKTAL

  • gentamicin - GARAMYCIN, BELOGENT, DIPROGENTA, KUTERID G, GENTAMICIN

  • sulfametoksazol - PRIMOTREN

  • sulfasalazin - SULFASALIZIN KRKA

  • oksitetraciklin – GEONISTIN

  • itrakonazol – SPORANOX, ITRACOL, ITRASPORIN

  • levofloksacin – TAVANIC, FLEXID


ZDRAVILA ZA SLADKORNO BOLEZEN

  • glibenklamid - DAONIL, EUGLUCON, GLIBENKLAMID

  • gliklazid - DIAPREL

  • glikvidon - GLURENORM

  • glimepirid - AMARYL

  • glipizid - ANTIDIAB, GLUCOTROL XL

  • klorpropamid - ADIABEN, DIABENASE

  • replagimid - NOVONORM


HORMONSKI KONTRACEPTIVI IN ZDRAVILA ZA HORMONSKO NADOMESTNO TERAPIJO

  • estradiol – ACTIVELLE, ANGELIQ, CLIMARA, CLIMEN, CYCLO-PROGYNOVA, ESTACOMB TTS, ESTRADERM TTS, ESTROFEM, GYNODIAN DEPOT, KLIOGEST, NOVIANA, NOVOFEM, QLAIRA, TRISEQUENS, VAGIFEM

  • etinilestradiol – BELLUNE, CILEST, DIANE, DIENILLE, FEMODEN, GESTODETTE, HARMONET, LINDYNETTE, LIOFORA, LOGEST, MARVELON, MICROGYNON, MINULET, NUVARING, RIGEVIDON, STEDIRIL-M, TRI-REGOL, TRINOVUM, YARINA, YASMINELLE, YAZ

  • megestrol – MEGACE

  • medroksiprogesteron – PROVERA

  • norgestrel – CYCLO-PROGYNOVA


PSIHOFARMAKI (antidepresivi, antipsihotiki)

  • amitriptilin - AMYZOL

  • doksepin - SINEQUAN

  • klomipramin - ANAFRANIL

  • maprotilin - LADIOMIL

  • flufenazin - MODITEN

  • haloperidol - HALDOL

  • levomepromazin - NOZINAN

  • promazinijev klorid - PRAZINE

  • trazodon - TRITTICO


ANTIEPILEPTIČNA ZDRAVILA

  • fenobarbital, matilfenobarbiktal - PHEMITON


NESTEROIDNA PROTIVNETNA IN PROTIREVMATIČNA ZDRAVILA

  • celekoksib - CELEBREX

  • diklofenak – NACLOF, NAKLOFEN, OLFEN, VOLTAREN

  • ibuprofen – BONIFEN, IBUPROFEN, NUROFEN, SOLPAFLEX

  • indometacin – INDOMETACIN

  • ketoprofen – KETONAL, LIPOKET, KETOPROFEN

  • nabumeton - RODANOL

  • meloksikam - MOVALIS

  • naproksen - NALGESIN, NAPROSYN

  • piroksikam - ERAZON, LUBOR


PROTITUMORNA ZDRAVILA

  • dakarbazin – DACARBAZIN

  • flutamid - FLUCINOM

  • metotreksat - METOJECT


NEKATERI ANTIARITMIKI

  • amiodaron - CORDARONE, AMIOKORDIN


ANTIHIPERTENZIVI

  • kaptopril – KAPTOPRIL

  • diltiazem – ALDIZEM

  • enalapril – ANATON, ENAP, ENAZIL, OLIVIN, VASOTEC, OLINAPRIL

  • lizinopril – IRUMED, SKOPRYL, IRUZID

  • minoksidil – REGAINE

  • nifedipin – ADALAT OROS, CORDIPIN, NIFECARD


ANTIHISTAMINIKI

  • klemastine – TAVEGYL

  • dimenhidrinat – DRAMINA, ARLEVERT

  • doksilamin – MEDINITE SIRUP


DIURETIKI

  • klortalidon - HYGROTON

  • furosemid – EDEMID, LASIX

  • amilorid - MODURETIC


RAZLIČNI DERMATIKI

  • benzoil peroksid - ANTOPAR

  • dimentiden - FENISTIL

  • kloropiramin - SYNOPEN

  • metronidazol - ROZAMET

  • srebrov sulfadiazin – DERMAZIN


DRUGA ZDRAVILA

  • benzokain – SEPTOLETE PLUS, HERPLEX

  • karbamazepin – TEGRETOL

  • izotretinoin – ROACCUTANE

  • lamotrigin – LAMICTAL, LAMOTRIGIN, LAMEPTIL, TRIGINET, TRIGILA

  • lovastatin – ARTEIN, HOLETAR

  • selegilin – JUMEX

  • hipericin – DEPRIM, pripravki s šentjanževko

  • pripravki s katranom

 

Fotosenzitivna reakcija je z zdravili izzvana preobčutljivost kože za učinke sončne svetlobe.

 






Imate težave oziroma potrebujete konkreten nasvet?
Postavite vprašanje farmacevtu in z več kot 35 letnimi izkušnjami vam bomo pomagali z nasvetom. Lahko nas tudi pokličete na 07/81 63 180.






Pomembno!
Vse podatke na naših spletnih straneh uporabite le kot vir splošnih informacij in niso nadomestilo za posvet z zdravnikom ali farmacevtom. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem oziroma boleznijo se obvezno obrnite na osebnega zdravnika ali farmacevta, ki sta edina poklicana za pravilno presojo in zdravstvene nasvete glede vaše bolezni oziroma vaših težav ter za izbiro in način jemanja zdravil.